Hvala

Danes sem že tarnala nad jutrišnjim prvim januarjem, kot že mnogo let do sedaj, češ  da bom spet cel dan poslušala tisti "srečno, zdravo, srečno, zdravo, zdravo, srečno ..." Priznam, ta prvi januar mi je res mučen, skorajda nesmiseln.
Voščila in novoletne želje, ki so zato, ker pač morajo biti, se mi zdijo tako prazna. Tako zelo prazna. Prazna, ker pozabljamo najprej na tisto besedo, saj veste ... Ja, hvala. Nekako jo kar preskočimo in prostor namenjen njej napolnimo z najboljšimi voščili in željami. Kaj več kot to je že pretežko.

Včasih mi je res težko reči hvala. Preprosto ne gre. Preveč je stvari, ljudi, dogodkov, ki niso takšni kot bi si želela. Preveč neizpolnjenih želja, preveč krivic, ki se ne bi smele zgoditi.
A beseda hvala ni beseda za smeh, veselje, topel objem, veličastno nebo, tisoče sončnih zahodov, iskrene pogovore, prijazne besede ... No, seveda, tudi za to, a nič manj za vse ostalo.

Beseda hvala je beseda hvaležnosti za življenje.

Danes je dan, ko moram reči hvala. In jutri tudi. Pa tudi pojutrišnjem. Preprosto moram.
Kaj bo tisoče dobrih želja, če nisem najprej hvaležna za vsakega, ki je poslan v moje življenje? Kaj nekomu pomeni tistih nekaj besed, če mu ne povem, da sem vesela, ker je tu? Bo sploh slišal tisti dve želji o sreči in zdravju, ko pa tako hrepeni po eni sami besedi? Tako zelo hrepeni, tako zelo kot jaz.
In tudi z našim življenjem se kaj hitro zgodi tako veste. Še preden zares rečem hvala za vse, kar je bilo v tem letu, ki je mimo, že grebem na kup želje za prihodnje. A nekje zmanjka, nekaj ostaja prazno.

Ja, nujno je reči hvala. Ne le za leto, ampak za vsak dan posebej. Ne le za lepe dni, ampak za vsak dan. Ne le za ljudi ob katerih mi je lepo, ampak tudi za tiste ob katerih je večkrat težko. In to je življenje. Kajti nič in nihče ni tu brez razloga.

Letos bom torej poizkusila pričeti voščilo z besedo hvaležnosti. Težko bo, mogoče nekajkrat celo pretežko, da bi to zares zmogla, a že tisto malo, če tudi neizrečeno, daje možnost, da je moj pogled nate najprej zahvala za nekaj čudovitega. Za nekaj, kar mi je bilo podarjeno iz ljubezni.

Le Beseda

Zame.

Le ena Beseda ljubezni.

Tiha. Sveta. Topla. Večna.

Da vsaka moja bila bi, kot ta, 

ki mar ji je,

zate.

                              Miru, veselja in bližine v teh prazničnih dneh!

Biti pogumen

Precejšnji del življenja sem mislila, da biti pogumen pomeni premagati strah. Z lastno močjo premagati ali iti preko tistega, česar si do takrat nisem upala ali nisem zmogla. Toda vse bolj mi postaja jasno, da je pogum predvsem nekaj drugega.

Strah. Strah pred višino. Ta je eden tistih, ki bi jih lahko napisala z velikimi tiskanimi črkami. Tisti resničen strah, ko sta ti že dva metra nad tlemi čisto preveč, ko v zabaviščnem parku vedno čakaš na klopi, da pridejo vsi iz prostega pada ali pa, ko raje izbereš uro daljšo pot, da ti le ni potrebno iti čez most ... Strah skratka, ki ima upravičeno tako ime in s tem sem se kar nekako sprijaznila.

Ne dolgo tega pa sem se bolj ali manj nepričakovano znašla sredi Gradiške Ture, na plezalni smeri seveda. Poleg omenjenega strahu pred višino lahko dodam še to, da plezanje res ni ena izmed mojih specialnih disciplin in tako sem nekje sredi poti ugotovila, da ... me je resnično strah. Ideje, da bi šla nazaj niso prišle v poštev, ker bi morala pogledati kako zgleda svet pod ali za mano, helikopter pa tudi ni bil najboljša alternativa. :) Ostalo je torej le eno - iti naprej.

Od tega dne dalje je pogum zame predvsem dvoje.
Pogum je stopiti na pot. Na pot, ki je ne načrtuješ do potankosti, ampak jo le sprejmeš kot del, ki ga je potrebno prehoditi. Tako se včasih  zdi, da niti ne vemo kdaj smo na to pot stopili, ampak se tega zavemo šele takrat, ko se prične najhujši in najtežji del. In tu imaš na izbiro dvoje: iti ali obstati.
Če želiš iti, moraš zaupati. Zato biti pogumen pomeni tudi zaupati. Zaupati, da na tej poti nisi sam, da je tam vedno nekdo, ki mu je mar zate. Tako je lažje a ne nujno lahko.  Zaupati, da je roka, ki ti je ponujena v pomoč v trenutku, ko že skoraj izbereš tisti "obstati", roka, ki ne bo izpustila. In tu spoznaš, da strahu z lastno močjo ne moreš premagati. Premagaš ga, ko se zaveš in sprejmeš lastno nemoč in šibkost in dovoliš, da ti nekdo drug pomaga stopiti korak naprej.

Pogum pomeni z zaupanjem hoditi po poti. Z zaupanjem, da je ne glede na vse na koncu poti tisto nekaj, za kar je bilo vredno iti. Da so ljudje, ki so ti na tej poti dani tu z enim samim razlogom - da bi ti pomagali priti do cilja. In obratno seveda. Da sem jaz tista, ki ob nemoči in šibkosti človeka poleg mene ne pričnem z obsojanjem, ampak mu "ponudim roko", tisto malo a tako dragoceno kar imam ... da sem tam in verjamem, da mu bo uspelo, ker si želim, da bi tudi on prišel do cilja.

Tako je povsod, ne le na Gradiški Turi. Tako je v zakonu in vseh odnosih, tudi tistih, ki bi jih najraje izbrisala. Dokler želim vse sama ne gre, ne meni ne onemu poleg mene, ker sama pač ne zmorem, obenem pa pozabim podati roko njemu, ki jo potrebuje. 

Mislim, da je advent eden izmed tistih trenutkov, ko se odločimo ali bomo sredi ture obstali ali šli naprej. Ali si bomo priznali lastno nemoč in šibkost ter dovolili, da se prav tu rodi nekaj novega, da nam prav tu nekdo poda roko ... In verjemite, da je vredno, ne vredno, ampak nujno. Ker lahko se zgodi, da če obstanemo, zamudimo nekaj zelo dragocenega, veličastnega ... nekaj, kar je še lepše kot sončni zahod na vrhu Gradiške Ture.


Hvaležna za prijatelje, za ljudi, ki so z menoj na turi.

Tri minute čez deveto

To, da imam zadnje čase že res hude probleme z jutranjo budilko, ki je preprosto ne slišim, je tudi danes dalo dnevu že na vse zgodaj prav poseben čar, ko sem jaz, tako ljuba zagovornica točnosti na vseh sestankih, zaspala le tega in se prebudila šele ob klicu mene čakajočih. Nisem si še dodobra odgovorila na vprašanje kako mi je to uspelo, že sem hitela, da se tistim trem minutam čez deveto ne bi prištelo še preveč dodatnih.
Tako sem seveda prihitela z rahlo zamudo, srečna ugotovila, da še vedno nisem zadnja, obenem pozabila par stvari, ki jih v tistih nekaj sekundah, ko sem istočasno oblačila hlače in se česala, pač nisem vzela s seboj in se razveselila Špeline kave, ker je v kavni avtomat, ki ne vrača drobiža dala preveč denarja.

http://www.thevalueengineers.com/

Nič kaj posebnega boste rekli, a meni ne nepomembnega. Želim le deliti te tri minute z vami. Tri minute, zaradi katerih bi lahko še cel dan godrnjala, se jezila sama nase in iskala vzroke v budilki, sebi, nizkem pritisku in še čem. Prav vesela sem zanje in za vseh tistih nekaj "pametnih pogruntavščin", ki mi jih je uspelo izpeljati v današnjem dnevu, ker saj veste, po jutru se dan pozna.

Te tri minute so me predramile iz spanja. Če izpustimo tisto v postelji, mislim predvsem na spanje, ko budni sanjamo in tavamo sem ter tja in obenem prespimo na tisoče minut, pa tega niti ne vemo. Spimo v odnosih, spimo med delom, spimo na kavi, spimo ... In ko nas nekaj kar naenkrat prebudi je šok! Prava panika in zmeda na vseh koncih in krajih. Na vsak način bi radi tiste tri minute nazaj, da bi lahko zrežirali za nas idealno zgodbo. A čas teče in hitro se zgodi, da obupani ugotovimo kako smo v navideznem reševanju tistih treh izgubili tudi uro ali dve.
Treh minut čez deveto ni moč spremeniti, lahko pa je ostalih 1437 v dnevu in vseh prihodnjih bogatejših za spoznanje prav teh treh.
In tako spoznaš, da tudi tiste tri niso bile zaman.

Wau!

Letni časi so res prefinjena domislica.
Včasih iščem odgovor na vprašanje, kateri od štirih mi je najlepši, najboljši ... A ga ne najdem. Mogoče ga celo ne želim najti. Ne želim, ker vem, da moram vsakemu dati možnost, da je najlepši, najboljši, najpopolnejši ... Pa čeprav včasih ne uspe.
Ja, tako je tudi pri ljudeh. Če samo iščeš, primerjaš in analiziraš, hitro pozabiš na tisti "waaaaaaauuu", ki pove vse. To, da nekoga s hvaležnostjo vidim kot čudovito umetnino, ki ji ni enake.

 Hvala za jesen!

Včerajšnji teden

Včeraj, včeraj je bil sila zanimiv dan.

Ne samo včerajšnji, cel teden je bil tak. Tak, da sem ne malokrat potožila, da komaj čakam nedelje ali ponedeljka, ko bo vse tisto, kar je bilo zapisano na mojem malem namiznem koledarju, že na drugi strani in bom imela pred seboj teden, ki ima tudi dneve ob katerih ne piše nič. Obenem pa sem se vsakega od teh dni veselila in jih pričakovala. Včasih z veseljem, drugič malce s strahom, tretjič z upanjem ...

Tako je res prišla nedelja. Nedelja popoldan. Čas za katerega sem cel teden govorila in celo še tik preden sem prišla skozi vhodna vrata doma, da bo pisal zgodbo v postelji, v svetu globokih sanj, počitka, miru … A ni bilo tako.

Nisem mogla spati (pa s tem navadno res nimam težav :)). Tako sva se z Matejem odločila, da po dolgem času pogledava skupaj kak film in tako sva ob eni od romantičnih dram točila solze. Ja, ja, vemo kdo jih je točil boste rekli in na nek način imate prav, točila sem jih jaz, brisal jih je Matej. A še vedno trdim, da sva jih točila skupaj. Eno je res, da kar je mož je tudi žena in obratno, toda tukaj gre za nekaj drugega. Gre za hvaležnost, da lahko točim solze in za hvaležnost, da lahko te solze brišem. 

Življenje nas je mogoče naučilo, da so solze samo za šibke, pomehkužene ... Ne. Solze so za vse. Vesele, žalostne, obupane, srečne, zaljubljene, potrte ... So nekaj meni podarjenega, da bi lahko podarjala naprej. Čuvam jih za tisto najlepše in tisto najtežje. Za oboje. Čuvam jih za ljudi, odnose, stvari v katerih vem, da bo te solze nekdo obrisal brez, da bi za to prosila. Sprejemam in brišem jih takrat, ko mi jih nekdo kot nekaj dragocenega podari. In to lahko vem samo takrat, ko si dovolim oboje, točiti in brisati. Samo eno od tega dvojega ne prinese bistva. 

In takrat, ko se bojim svojih solz, ropam drugega tega, da bi mi jih lahko obrisal. Pa ne mislim z dlanjo ali robčkom. Brišem jih s tem, ko jih sprejemam. In kdor jih sprejema, ta ljubi. 

In prav tako ropam takrat, ko solz drugih ne sprejemam. Ropam sama sebe in tistega poleg mene. Ropam ga njihove lepote, ropam ga ljubezni.

http://www.igre123.com/angelica/slike/solza/33125

Sedaj vem zakaj nisem mogla spati. Čutila sem, da nekaj manjka. Sedaj sem hvaležna. Hvaležna Bogu za ta dar in veste, tudi On jih briše in toči. Zdi se mi, da  kar oboje hkrati, ker takrat, ko mu jih podarjam, da bi jih obrisal, pa naj bodo vesele ali žalostne jih že briše, briše s solznimi očmi. Ker On pač daje, sprejema in ljubi. Vedno.

In ja, ta na videz nepomemben dogodek, je osmislil cel teden. Nisem ga načrtovala, nisem ga pričakovala, zanj ni bilo potrebno napisati scenarija ali tri ure sestankovati ... Nič. Samo dovoliti mu je bilo treba, da je. Dovolitu mu, da se zgodi tam, kjer se mora najprej.

Ja, hvala za solze smeha na "nonasti" generalki, za solze ob filmu, za solze ob težkem kosilu, za solze jeze, ki jim nism dovolila, da bi bile to, kar morajo biti, za solze ob prijateljevem sporočilu, za solze sreče ob možu in za solze hvaležnosti pred Njim, ki jih daje in me tega uči.

Naj ne odide

Vrste v trgovinah so zame včasih prava muka. Ne toliko zato, ker je potrebno počakati minuto ali dve, ampak zato, ker opazujem ljudi. Opazujem in iščem, iščem nekoga, ki bi dovolil trenutku, da je. Nekoga, ki ne bi trikrat v sekundi zavzdihnil, nekoga, ki ne bi nestrpno otresal desne noge, nekoga, ki za trenutek ne bi pogledoval na telefon, češ koliko je ura, nekoga, ki ...
Pa reči, da ti nisi kdaj taka, a? Sem. In tega me je groza. Tega, da v vsakem trenutku mislim najprej na tistega, ki je že mimo ali pa na tistega, ki prihaja, ta sedajšnji pa ... Gre, brez, da bi se sploh dodobra zavedla, da je kdaj bil.

In nič drugače ni z odnosi, z ljudmi, ki so nam tako blizu.  Pustiš, da gre ... Trenutka z njim ne izkoristiš, ali bolje rečeno ne živiš, zato, ker je menda bolj pomemben tisti, ki prihaja ali je pa pač odšel. Zato, ker sem bolj pomembna jaz in ne tisti poleg mene.

V tem mesecu je za menoj par takih trenutkov. Trenutkov, ko so ljudje pustili, da grem. Mogoče sploh niso vedeli in mogoče nikoli ne bodo, a meni ni bilo lahko.

Vem, potrebno je iti, nujno je, toda, če veš, da se lahko vrneš nazaj. Ko greš, ker veš, da boš naslednjič spet lahko prišel, tak kot si. Brez nepotrebne krame za katero misliš, da bo drugemu ugajala, preprosto prišel boš in bil tam, živel boš.
A včasih ni tako. In še preden se začnem pošteno jeziti in iskati razloge, pomislim, da sem mogoče jaz tista, ki nikoli ni prav zares prišla.

http://dailyinspiration101.blogspot.com/2011/04

Ja, prihajamo s pričakovanji, željami, ideali. Odhajamo jezni, žalostni, razočarani.
Bodisi v vrsti na blagajni, ki je ne bi smelo biti in bi se mi morala vsaka trgovka nasmejati in prijazno pozdraviti, v minuti in pol poskenirati vse, kot, da ne vidi, da se mi mudi. Ali pa takrat, ko smo z nekom, ki nam je blizu, z nekom, za katerega smo prepričani, da bo za trenutek opazil našo žalost, se tam ustavil in nam dovolil, da pridemo še kdaj. A se to ne zgodi. In takrat odhajamo, ja, jezni, razočarani, žalostni ... V strahu in dvomu, če se laho še vrnemo, če je tam še prostor, če se nam sploh splača priti.

Težke so te stvari. A eno mi je jasno. Potrebno bo prihajati in sprejemati, brez pričakovanj, brez želja, brez idealov. Potrebno se bo naučiti živeti sedaj in s teboj. Takrat bomo odhajali veseli. Ne govorim o tem, da ne bi smeli sanjati, po nečem hrepeneti, ampak o tem, da bi to zmogli delati svobodno. Svoboda pa je samo v ljubezni. V ljubezni je prostor za vsakega in to vedno. V ljubezni lahko za trenutek pozabim nase in se ozrem na onega poleg mene.

In za začetek bo mogoče dovolj, če se v tem tednu trgovki na blagajni nasmehnem, jo pozdravim, se ji zahvalim in ji zaželim lep dan, pa naj v vrsti stojim pet minut ali eno. Kajti mogoče si prav ona želi danes priti k meni.

Slovo

Veste, slovesa nikoli nisem marala. Prav zares ne. In še danes nisem navdušena nad njim.
Zdi se, da ti vedno nekaj vzame. Ne samo, da se mi zdi, zares vzame.
A obenem vem, da je nujen. Nujen, ker drugače nekje obtičimo in smo vedno tam. Že res, da imamo tisto, kar nam je ljubo, tisto, česar smo navajeni ali bolje rečeno, imamo tisto, kar nam je domače. Toda pot, pot, po kateri hodimo v življenju, od nas večkrat zahteva tudi slovo.

Včasih je lažje, drugič težje. In s tem, ko rečem slovo, ne mislim le tistih "velikih" stvari, ampak to, da se pravzaprav vsak dan poslovimo. Vsak dan je malo slovo v zavedanju, da takega, kot je bil današnji nikoli več ne bo. Nikoli več.
Vsak dan je mala smrt. In tega me je včasih strah, ker mi pušča priokus negotovega, neznanega ... Bolje bi bilo pač ostati tam, kjer je domače.

 Tako se velikokrat oklepam vsega domačega in pozabim na to, da je vsaka smrt priložnost za novo rojstvo. In zanimivo, da se tega oklepam tudi, če mi ni ravno všeč, a stopati po neznani poti zahteva napor, zaupanje, potrpežljivost in le zakaj bi se človek odločil za kaj takega.
Toda v zadnjih mesecih sem se morala velikokrat. Bodisi takrat, ko sem bila prepričana, da letos ne bom diplomirala in bom raje izkoristila poletje, a se je v zadnjem hipu vse spremenilo. Pa takrat, ko sem se odločila zaupati nekaj težkega ali...

Michelle Wiarda

Ja, tudi danes se poslavljam. Poslavljam od meni tako ljubega naziva "študentka". Seveda ne gre samo za "naziv", ampak nekaj več...nekaj, kar mi je bilo zelo ljubo, nekaj, kar bo upam, rodilo tisto novo.
Včasih me kdo vpraša, zakaj raje ne podaljšam absolventa, si mogoče kupim statusa ali izberem še katere od alternativ temu, da sem pač brezposelna Danijela pri triindvajsetih letih, sploh, ker to tako ali tako vsi počnejo.
Pravzaprav velikokrat odgovorim le to, da čutim, da je tako pač prav. Čas namenjen absolventskemu stažu se je iztekel in to sem vedela že dolgo, jamranje, da gre v državi vse narobe je mlatenje prazne slame, če se najprej sama ne odločim, da bom storila tisto, kar je prav in ne tistega, kar se mi zdi ljubše in lažje. In ne mislite, da mi gre dobro s temi slovesi. Prav nasprotno, a pretekle izkušnje me večkrat spomnijo na to, da je vredno, da je nujno. Mogoče je noro, a verjamem, da se bo nekaj rodilo. In smrti se pač ne da prelisičiti. Lahko odlašamo s slovesom, a rojstvo, ki je za njim, ne bo nič lažje, prej bi rekla, da celo težje.

Vse. Brez izjeme.

Že dolgo vem in verjamem, da je vse v življenju z nekim razlogom. Vse. Brez izjeme.
Še enkrat: "Vse. Brez izjeme!"

Včasih je to dovolj, drugič bi ta razlog na vse pretege rada izvedela in tretjič kljub vsemu podvomim. Podvomim v to, da je lahko vsaka stvar, tudi in predvsem tista, najbolj težka, kruta, grozna...ja prav tista, ki najbolj boli, ali pa celo tista, ki sem jo zakopala nekam globoko, tako globoko, da sem že pozabila kako boli, ja, da je tudi ta z razlogom.

To ne pomeni, da so vse stvari dobre. Ne. Pomeni, da je veliko slabih stvari, ogromno slabih stvari in včasih se zgodi, da katera od teh stvari zaznamuje tudi naše življenje. A imamo nekaj več, nekaj, kar je večje od najhujše grozote. Imamo Ljubezen. Brezpogojno. Zastonjsko. Nedoumljivo.
In takrat, ko ji dovolimo, da vstopi ... ne bom rekla, da izvemo razlog, vem pa, da vidimo smisel. Smisel za vse prihodnje dni. Je tisto nekaj, kar v največji temi prižge luč. Tiso, ki najhujši stvari dovoli, da v njej zraste nekaj lepega, dobrega. Tisto, zaradi česar lahko sama pridem bližje tej Ljubezni in svobodi, ki je samo tam.
Svobodi, ki ni v tem, da sama izbiram, preračunavam, trpim, sodim, ločujem, obtožujem, uživam ... Amapk resnični svobodi, ki je samo v tem, da v tej Ljubezni sprejemam in ljubim. Vse. Brez izjeme.

In veste kaj: "Za pogum je nujno, da ima človek kaj izgubiti." (Khaled Hasseini: In v gorah odzvanja)

... in prav takrat največ prejme.

Oprosti

O tej besedi zadnje čase res veliko razmišljam. Vzrok za to je predvsem v ideji, ki jo je nekega dne predlagal Matej in sicer, da bi se vsak večer drug drugemu opravičila za vse, kar je bilo daleč od ljubezni. Seveda je bilo to potrebno storiti že večkrat, ampak velikokrat sva marsikaj izpustila, saj veste, take male stvari, ki gredo nekako mimo.
Najprej sem bila malce v dvomih, ker sem se bala, da bova prehitro začela samo nekaj govoriti in se opravičevati, vse skupaj pa pač ne bo imelo velikega smisla. A sem se zmotila. In prav tako sem se zmotila, ko sem mislila, da bo po enem tednu lažje izreči in prosti odpuščanja, kot v tistem prvem, ko mi je bilo res težko.

Beseda oprosti se mi je vedno zdela težka. Veliko zahteva, včasih se mi zdi, da celo preveč.

Vsak večer zahteva, da postanem najbolj to, kar sem - človek, ki dela tudi napake. In prav tako zahteva, da drugega sprejmem takega kot je - kot človeka, ki dela tudi napake. Ne glede na to, kaj vse se zgodi v enem dnevu je to eden tisti trenutkov, ko sva najbolj eno. Je trenutek, ko se najbolj zavedava svoje nepopolnosti, vseh tistih tudi malih stvari, ki so odstopale od ljubezni. Je trenutek, ko sva najbolj ranljiva, najbolj razgaljena. V tem trenutku ni prostora za lastne želje. Tu ni noben v prednosti ali boljšem položaju. Tu sva, vsak zase in obene skupaj v zavedanju, da tega, kar je bilo ne bova spremenila, lahko pa narediva vse, da bi bil jutrišnji dan boljši.
Je trenutek, ko se včasih zgrozim nad dejstvom, da že petič v enem tednu prosim odpuščanja za isto stvar in obenem spoznavam, da mogoče tisti mali spodrsljaji, ki so prej preprosti šli nekako mimo, le niso tako mali in nesmiselni. In, ko gledam nazaj opažam, da sem jih velikokrat spregledala, ker so mi bili že preveč domači. Je trenutek, ko si pomagava, ko poslušava, trenutek, ko preprosto čakava na besedo ali dve, ki sta pretežki, da bi jih preprosto povedal.

Bistveno pa je, da je to trenutek, ko odpuščava. In ker odpuščava lahko ljubiva in si dovoliva biti ljubljena, kar je včasih še težje. Je trenutek hvaležnosti, da sem lahko pred nekom to, kar sem. Je trenutek ljubezni v eni njenih najlepših oblik.

Odločiti se

Včeraj je minilo eno leto.  Ja, hitro gre ta čas. Včasih se mi zazdi, da celo prehitro. A takšno je pač življenje in premlevanje o tem kaj je bilo, česa ni in zakaj vse preveč hiti, te lahko hitro pripelje do tega, da pozabiš biti tukaj in sedaj.

Eno leto.
Kaj bo to v primerjavi s celim življenjem?
Lahko res malo, skoraj nič, toda zame ogromno.

Zanimivo mi je, ko velikokrat koga slišim reči, da je poroka vrhunec, največ in najlepše, kar se ti lahko zgodi z nekom, ki ga imaš rad. A menim, da ni tako. Pravzaprav upam, da to za nikogar ne bi bilo, tudi za naju ne.
Če je poroka največ kar premore ljubezen med dvema in za tiste, ki verujejo še Ljubezen, ki je nad njima, sem resno zaskrbljena.
Poroka je zame odločitev. Odločitev, ki je nisem izrekla samo pred oltarjem, ampak odločitev, ki jo moram  izreči in predvsem živeti vsak dan. Obenem pa je prav ta odločitev blagoslov za  dan, ki bo nasledil današnjega.

Brez posebnega premisleka lahko rečem, da ta odločitev ni najlažja, a nujna. To ni odločitev, ki pomeni le izbiro datuma poroke in vsega z njim povezanega, ampak odločitev za tisto, marsikomu »pocukrano«...v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, ljubila in spoštovala, vse dni svojega življenja... »Pocukrano« seveda le do te mere, ko se odločiš te besede samo izgovoriti, a nekaj čisto drugega, če se odločiš te besede živeti. Takrat te stresejo. In ne čudim se, če se zato marsikdo ne odloči za poroko. Te besede pač ne dopuščajo svojih meril in prilagajanj. Nikjer ni nobenih če-jev, same zase stojijo in mislijo popolnoma resno. In tega se lahko ustrašimo.

Tudi sama sem se. Še dobro, ker bi jih drugače tudi sama kaj hitro samo izrekla.
Zdelo se mi je, da zahtevajo več kot zmorem in če bi se ustavila tukaj, potem včeraj ne bi praznovala prve obletnice.
Na nek način res zahtevajo veliko, a še več dajejo, seveda le, če jih ne samo izgovarjava, ampak živiva. In s tem, ko jih živiva ali bolje rečeno, se jih učiva živeti, dopuščava, da ljubiva in sva ljubljena, da sva spoštovana in spoštujeva. Seveda to ne pomeni nekaj lahkega, ampak nekaj težkega. Je nekaj, kar nama kljub vsemu, kar se v enem dnevu zgodi, daje moč, da zvečer odpustiva sebi in drug drugemu za vse, kar je od teh besed odstopalo. In obenem, da sprejemava vse, kar te besede zahtevajo. Včasih velike stvari, a največkrat že čisto majhne in za marsikoga, prevečkrat tudi za naju, na videz napomembne.

Največ, kar ljubezen premore je torej to, da jo živiva vsak dan. Da vsakemu dnevu dajeva možnost, da je najlepši, ker, če bi imela poročnega za najlepšega v življenju res ne bi videla smisla v vseh prihodnjih :).

Pa še ena iz včerajšnjega praznovanja obletnice v družbi Ines in Mete - imava prvi spominski kamen :) (Meta ima res izvirne ideje :)). Najprej me je skrbelo (kamen se namreč nahaja sredi struge reke Soče in je v drugih letnih časih pod gladino:)), da tak spominski kamen nima vellikega smisla ... a ob misli na najin poročni evangelij - "...Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali ..." (Mt 7, 25), sem si premislila :).

Luč

...da tisti, ki vstopajo, vidijo luč... (Lk 8, 16)

Danes mi teh par besed ne da miru. Neprestano ščipajo in ne dovolijo, da bi jih pustila tam nekje, ob robu. Vse se je pravzaprav pričelo že kak mesec nazaj, ko sem večkrat odprla Sveto pismo in to vedno na isti strani. In danes, ko sem odprla ponovno na tej strani in jo še enkrat prebrala...danes me je prav zares prevzela.

Luč torej. 

Luč me vedno spominja na nekaj toplega, prijetnega, na nekaj, kar premaga temo.

Vsak od nas ima Luč. Luč, ki je Ljubezen, ker je od Ljubezni.  Ta Luč nas dela to, kar smo. In včasih se zgodi, da to Luč težko sprejmemo. Mogoče nam plamen ni najbolj všeč, ali pa ta Luč preveč sveti...in tako razsvetli tudi tiste bolj temne delčke nas samih, ki nas včasih presenetijo, pravzaprav šokirajo. Toda Luč premaga temo. Zato je nujno, da ji pustimo, da sveti, da jo preprosto sprejmemo. Da sprejmemo to, kar nam je bilo podarjeno. Ko jo sprejmemo, ji dovolimo, da sveti. Povsod. Tako tudi tisti najbolj temni prostori postajajo svetli, postajajo vedno bolj moji, vedno bolj domači.

 Ta Luč je tako kot zame, pomembna tudi za vse, ki vstopajo v moje življenje - da tisti, ki vstopajo, vidijo luč. Pravzaprav zelo preprosto. Če pride kdo k vam na obisk zvečer, prižgete luč. Če je ne bi prižgali bi se gostje lahko obrnili, ker bi mislili, da vas ni, ali pa jim bi bilo neprijetno, ker tema pač...

Ja, zato je potrebna Luč, da lahko vsakemu, ki vstopi, posveti. Da ga ogreje, mu posije, mu da občutek varnosti. Pravzaprav  lahko le tako nekdo vidi zares mene. In z mojo Lučjo lahko takrat, ko neka druga gori manj, pomagam razsvetljevati...in obratno. Takrat, ko je sij moje Luči le za odtenek svetlejši od teme, takrat vem, da se lahko pogrejem pri tebi.

In kar me najbolj nagovarja je to, da Luč je. Ne glede na vse. Preprosto je in bo. Vedno.

Tak dan

Ja, včasih pač pride tak dan.

SPREGOVORITI

Včasih moraš v hrupu občutiti mučno tišino, da se zaveš, kako pomembno je spregovoriti.

Za menoj, za nama in za nami so dnevi, ki so posebni in mi ne dajo miru. Mogoče bo to za nekatere preveč osebno, za druge gradivo, da ne bodo govorili le o vremenu, tretjim se bo zdelo nesmiselno, a mogoče bo nekje nekoga četrtega nagovorilo in bo v kupu besed našel tisto eno.

Življenje je lepo. Od tega ne odstopam. Problem pa nastane, ko si to lepoto predstavljamo po svoje. Šola, prijatelji, fant, izleti, poroka, otroci... Tu pa tam kakšna težka stvar, a ne pretežka in svet gre naprej. Ko pa se moji samoumevni načrti srečnega življenja v trenutku zrušijo...takrat zadane. In zadelo je tudi mene. Minilo je šele nekaj tednov, ko sva z veseljem vsak dan znova sprejemala novico, da bova starša. Bilo mi je zelo samoumevno, da tako pač je, vse do trenutka, ko je bilo potrebno sprejeti novico, da je malo bitjece odšlo tja gor, od koder nama je bilo podarjeno.

Ni besed, ki bi lahko opisale tisto bolečino in niti ne vem, če bi to imelo smisel. Bolj kot to, se mi zdi pomembna izkušnja te bolečine v tem svetu. To, da je spontani splav tema, ki se ji največkrat prijetno izognemo, sem vedela, a nisem občutila. Sedaj mi je predobro jasno. Resnično se sprašujem kaj je v vsej stvari takega, da bi se tega morala sramovati? Zakaj to lahko vedo samo nekateri? Zakaj je potrebno hiteti naprej, namesto, da bi se za trenutek ustavili tukaj in zdaj? Zakaj je marsikomu težko govoriti o tem otroku? Zakaj se ga bojimo omeniti? Zakaj...

Prav zares sem se na trenutke izgubljala v kupu tisočih besed in skorajda že sama pozabila na bistvo. Bistvo, da je ta otrok bil in je še vedno, tam zgoraj. Bistvo, da v tem trenutku sedaj, ni pomemben ne drugi in ne tretji, ampak ta. In tu se je potrebno ustaviti, pa čeprav je to najtežje in najbolj boleče. Pomembno je pustiti, da zaboli. In nič ni narobe, če drugi vidijo, da boli, ker boli marsikoga, le da tega ne zna, ne zmore pokazati. Pomembno je pustiti bolečini biti, ker bo le tu, resnično samo tu, lahko dokazala, da je v njej tudi nekaj lepega.

Sprašujem se, kako bi bilo, če bi se ta otrok rodil. Predvidevam, da bi vedeli vsi in se tega veselili. V tem primeru bi si lažje dovolili, da ta otrok postane tudi del njih. Dovolili bi si, da v njih nekaj spremeni. A postati mora tudi sedaj. Najprej del naju, pa tudi del vseh, ki bi se ga veselili držati v naročju.

Storila bi vse, da bi lahko spremenila ta del moje, najine zgodbe, a sem obenem vesela. Vesela, ker sem prvič resnično dojela kaj pomeni, da ti je nekaj podarjeno. Nekaj za kar moraš biti hvaležen in ni te hvaležnosti nikoli preveč. Pomembno se je zavedati lastne nemoči in se raje osredotočiti na to, kako bomo sprejemali, vsak korak znova. Ustaviti se pri tem, da ni vse samoumevno, niti najmanjša stvar. In dovoliti si videti, da smo tudi mi sami velik dar, vsak s svojim poslanstvom, kot to malo bitjece, ki ga je v tem času izpolnilo preprosto s tem, ker je bilo.

Besede

Besede.

Kos papirja.

To izbiranje pravzaprav res ubija.

Izbiranje besed. Lepih, nežnih, pričakovanih, zavitih, ne preostrih.

Te besede uničujejo.

Uničujejo papir.

Uničujejo mene, tebe.

Uničujejo tisto kar sem, kar sva, kar smo.

Zakaj jih sploh izbiramo?

Zakaj jih ne damo preprosto takšnih kot so?

In zakaj jih ne sprejmemo...takšnih kot so.

Če bi jih le slišali...če bi si jih le dovolili slišati...

http://commons.wikimedia.org/wiki/File:Power_of_Words_by_Antonio_Litterio.jpg

"Kaj bi ti brez mene Danijela..."

Sobota. V vreče naložim še zadnje pripomočke in z Matejem se odpraviva na Goro. Danes je na vrsti peka torte. Ob vstopu skozi vrata priteče Tine, 4-letni bratranec, poln modrosti, radovednosti, iznajdljivih odgovorov in posebne trme.Seveda ga je takoj zanimalo kaj bom delala in že v naslednji minuti je odločno rekel, da mi bo pomagal. Prav, naj pomaga, verjetno bo tako ali tako po pol ure že vsega naveličan.

Nadeneva si predpasnike, seveda on prav posebnega, modrega z velikimi žepi, kamor pravi, da bo lahko skril kaj dobrega. Prosim ga, da mi na pult zloži moko in sladkor. Še preden ju v naglici pograbi, reče: "Razumem šef kuhinje!"  in že pridno sklada stvari na svoje mesto. Ja, jasno mi je, da bo naslednjih nekaj ur resnično zabavnih.

Brez, da bi mu kaj rekla že prinese kuhinjsko vago. Sama pripravljam še par posodic, on pa iznajdljivo prinese majhno pručko, jo postavi k pultu in stopi nanjo. Seveda, kako bo drugače tehtal, mešal in skrbno opazoval. Že tu me preseneti njegova preprosta iznajdljivost. Sama bi vse skupaj gotovo že tikrat bolj zakomplicirala.
Nadaljujeva s tehtanjem. Seveda so bile digitalne številke nadvse zanimiva stvar in tisoč njegovih zakaj-ev  in mojih odgovorov, sestavni del recepta. Sedaj nastopi mešanje. Priznam, upala sem, da ga to ne bo najbolj zanimalo in bom to lahko uredila v večji meri sama. Biskvit je namreč potrebno enakomerno, počasi mešati, da ostane rahel in sočen. Zalomi se že pri ubijanju jajc. Seveda jih njemu ne bi dala, ker je potrebno ločiti rumenjake in beljake, vendar on vztraja. Še dobro. Skupaj udarjava jajčka in opazujeva, kako se vedno razbije le eno, nato ga jaz razpolivim in njemu dam en del lupine. Tako si podajava rumenjak, dokler ves beljak ne pade v svojo posodo. Ubijanje jajc še nikoli ni bilo tako zabavno in dolgo :).

Sledi mešanje, tako pravo, z električnim mešalnikom. Nisem mu zaupala, da bi on lahko sam mešal in sem mu dovolila le to, da se njegove roke držijo mešalnika istočasno z mojimi. Toda ne, on hoče sam. Takrat me prešine, zaupaj mu, samo zaupaj. Fijuu, za kakšnega bolj ponižnega človeka bi bilo to enostavno, a zame pravi podvig. Torej rečem mu, naj tako meša naprej, ker vidim, da mu gre odlično in se sama umaknem. Da bi vi videli tiste sijoče oči. Na mizi mastim pekač, vendar ga s še vedno precej pomanjkljivim zaupanjem opazujem. On pa meša in meša. Pristopim do njega, pogledam kako izgleda masa v loncu in ga pohvalim. Sledi še zadnji in najpomembnejši del, dodajanje moke. To je potrebno vmešati na roke in enakomerni in počasni gibi imajo tu še večji pomen. Seveda, on bi tudi. Pokažem mu kako naj dela, mu pač dam mešalko in mu dovolim, da meša. Malce se tolažim, da je to torta za Petro in bo razumela, če biskivt pač ne bo vrhunski :). Ob koncu me prosi za pomoč, saj je poln lonec mase zanj postal prevelik zalogaj, kljub temu, da je dolgo vztrajal. Primem za mešalko in začnem mešat. Malce hitreje kot on in že me opzori: "Danijela ne tako hitro, moraš počasi veš." Evo,  pa imam. Mislila sem, da bo on delal po svoje, nato pa jaz v prvih dveh sekundah naredim narobe. "Prav imaš", mu odgovorim in nadaljujem tako, kot sem ga naučila. "Oh, kaj bi ti brez mene Danijela."

Ja, prav ima, le kaj bi brez njega. Lahko bi rekli, da sem ga marsikaj naučila, vendar vse to mi je bilo podarjeno zato, da sem se učila predvsem jaz. Naučila sem se, kako pomembno je zaupati in verjeti v nekoga. Kako pomembno je premagati lastno samozadostnost in medse povabiti ponižnost.
Vesela sem, da mi je uspelo celotno misijo izpeljati brez besed: si še premajhen, ti tega ne znaš, ne zmoreš. In zdi se mi, da sem ubrala pravo pot. Tako je sam spoznaval kaj zmore in česa ne zmore. Ko mu kaj ni šlo, je prosil za pomoč in me spet presenetil s svojo preprostostjo. Preprosto prositi za pomoč, ko vidiš, da je nekaj pretežko...tudi tega se moram še naučiti. Naučil me je vztrajati. To seveda ne pomeni, da bom naslednjič to obvladala, a z menoj bo misel, da je vredno. Spoznala sem, da se največ naučimo takrat, ko mislimo, da že vse znamo. Ja, bilo je vredno preživeti celotno sobotno popoldno ob peki torte, ki se je zaključila okrog enajste ure zvečer, ko je kuharski pomočnik zaspal na šefovi rami.

Ko posije

Danes je po dolgem času posijalo. Sonce.

Prav malce sem si oddahnila, ko se gam zjutraj zagledala skozi okno. Led  bo mogoče vsaj malček izgubil svojo moč in tudi, če se še tako trudi, da bi uničil vse, je sonce še vedno močnejše. To me pomiri.

Ko se je Matej vrnil iz službe sva se odpravila na sprehod. Tokrat prvič na Mark. S hitrimi koraki sva hodila po poti navzgor v upanju, da uloviva košček, košček sonca. In sva ga. Počutila sem so kot majhen otrok, ko mu uspe nov korak. 

Ko sva se vračala nazaj, sva se usedla na eno od klopi. In spoznala sem, kako pomembno se je ustaviti. Ustaviti zato, da lahko v miru občuduješ barve, ki se pred teboj rišejo na nebu. Da začutiš rahel veter, ravno toliko, da te malce zazebe. Ko poslušaš hrušč mesta, opazuješ luči avtomobilov, ki jih že ni več še preden jih pravzaprav vidiš. Kako pomembno se je ustaviti, da sploh lahko vidiš stvari, ki jih drugače spregledaš ali pa so preveč samoumevne, da bi pritegnile tvojo pozornost.

 

Najpomembnejše pa je pustiti soncu, da te ogreje. Pustiti, da posveti v tiste najbolj temne, težke prostore nas samih. Da tam topi led, da bo lahko na pomlad vzklilo nekaj novega, lepega, kljub vsem polomljenim vejam. Vse to bo skupaj s soncem raslo in, ko bo spet začelo ledeneti, bo močnejše, trdnejše.

 Pomembno se je ustaviti pred Njim ali še bolje, ob Njem. Pustiti, da sveti in greje. Pustiti, da topi. Takrat opazimo nove barve, ki se rišejo...Opazimo, kdaj smo se pozabili ustaviti. Opazimo, da smo prevečkrat le sami s seboj hiteli in iskali, spregledali pa klop, ki nam je bila ponujena.

Naj vsaj greje.

PRIZADET! in pika.

"Bil je dan, ko je bil na urniku obisk ene od skupnosti, kjer so živele osebe s težavami v duševnem zdravju. Kljub temu, da sem se s takimi osebami že nekajkrat srečala, so me tisti dan preplavili čudni občutki. Pravzaprav sem se tega obiska zelo veselila, na drugi strani pa so trkali strah, predsodki, dvomi... Kaj bom tam počela? Kako naj se obnašam? Imam dovolj znanja in vseh možnih kompetenc, da bom tistih nekaj ur lahko naredila le največ, kar lahko? Kaj...? Kako...?

Že prvih nekaj minut po prihodu in prijetnem kramljanju z vodjo, pristopi ena od stanovalk, se nasmeje, pozdravi, iztegne roko in se predstavi. Tako tudi druga, tretja. Četrta le pozdravi. Dobim občutek nenavadne domačnosti. Take zares prave.

Iskreno povedano, sem bila prepričana in sem po eni strani tudi upala, da  kakšne "resnejše" zadolžitve ne bom deležna. Toda že po nekaj uvodnih minutah, sva bili s sošolko naprošeni, da skupaj s par stanovalkami odideva na sprehod po mestu in jim pomagava opraviti par obveznosti. Ta nama pa zaupa sem si mislila :). In smo šle. Prvih nekaj korakov ni bilo lahko narediti. Tudi prvih pogledov mimoidočih na ulici ne tako zlahka sprejeti. A vendar smo šle.

In smo hodile.

Kakšna sreča. 

Veste, nobena me ni vprašala kako izgleda moj indeks ali kakšne so moje izkušnje. Lahko bi rekla, da sem bila zanje popolna neznanka. Toda ne. Že takoj sem vedela, da sem zanje Danijela. Danijela, ki je prišla nekega popoldneva v njihov dom in se odpravila z njimi na sprehod. Danijela, katero so lahko prijele pod ramo in se veselo sprehajale po ulici. Vesele so bile tega, da je nekdo tam, da je z njimi.

To je bil eden lepših sprehodov v mojem dosedanjem življenju. Predvsem zato, ker sem na tej poti (pravzaprav po njej hodim še danes) spoznala, da so tudi te osebe, ki jih tako malokrat pokličemo po imenu, pravzaprav Tinca, Marija, Lucija... In niso prizadete. Prizadeto je marsikaj v nas samih, ko ne znamo sprejeti človeka. Ko pridemo tako daleč, da nam je nerodno, ko nas nekdo vidi z nekom, ki je "drugačen". Prizadet je naš način izbiranja in pripisovanja vrednosti nekomu. Prizadete so naše lažne predstave o idealih, o popolnosti.

Iz srca vam želim, da bi imel tudi vsak izmed vas možnost biti z  eno od teh Tinc, Marij in Lucij. Verjemite mi, da ne potrebujete nič, čisto nič. Le to, da ste tam, da jih sprejmete, da ne umaknete lica, ko dobite že deseti poljubček, ker vas je nekdo vesel. Da se z njimi pogovarjate prav tako, kot bi se s svojim prijateljem. Da jih poslušate in se jim obenem iz srca nasmejete. Da pojeste zvrhano porcijo polente, ki vam jo skuhajo, tudi, če ni takšna kot jo imate najraje :).

In na koncu spoznaš, da ne zahtevajo nič, kar ne bi zahteval tudi ti. Nič kar ne bi pričakoval tudi ti. Da hrepenijo po čemer hrepeniš tudi ti. Po tem, da so lahko to kar so, osebe z imenom in ne z oznako.

Kar šteje

Majhna je ta najina garsonjera :). Čisto majcena, a tako velika. Polna ljubezni, upanja...polna nasmejanih trenutkov, pogledov in sanj, ki so večne. Prav tako se za njenimi zidovi skrivajo vprašanja, dvomi in včasih težke stvari. A jo obožujem, ker je najina...tako zelo najina... najin prvi skupni dom. 

Spomnim se prvega dne, ko sem jo prišla pogledat (Matej jo je namreč izbral sam že prej, ker mene ni bilo in je bila to edina možnost :)). Bila sem razočarana. Tukaj naj bi živela? Kje bom kuhala, kam vse pospravila? 

Sedaj se le nasmehnem. Iz dneva v dan spoznavam kako malo je treba. Kako malo potrebujemo za srečo, tisto pravo. Rodi se v srcu in raste...in, če jo naseliš v svoj dom, tam ostane. Včasih se skrije, včasih potrebuje prav poseben trud in vztrajnost, vendar je. In tu ne štejejo kvadratni metri, ne velikost kuhinje ali udoben naslanjač. Štejeva jaz in ti. Šteje tisto, kar vsak dan prinašava pred drugega. 

Jaz zate. 

Ti zame. 

 In midva pred Njega.

Foto: Just married