Za zaprtimi vrati

Težki dnevi. Ali vsaj nenavadno čudni. Nepoznani. In takšnih dni me je strah. Pravzaprav, strah me je tistih, ki šele prihajajo. Tistih, ki bodo zahtevali nove odločitve, nove korake, težke objeme in nove ljudi, tistih, ki bodo za seboj puščali večne spomine.

Iz strahu zapiramo vrata. Celo zaklepamo jih. Pa ne mislim le tistih, vhodnih, ampak tistih, ki nas ločujejo od ljudi, od življenja. Tudi sama večkrat zaprem svoja. Zdi se, da bo tam varno. Da bo mogoče vse skupaj že mimo, ko jih bom ponovna odprla.

http://pixshark.com/open-old-wooden-door.htm

Pred kratkim sva se z Matejem sprla in nekje sredi pogovora sem zaprla vrata. Hotela sem biti tam, kjer lahko vedno zmagujem, kjer ni porazov in težkih stvari. Kjer lahko sama izbiram in imam vedno prav. Tam, kjer se zdi vsaj malček bolj varno. Priznam, da zmorem tam kar dolgo vztrajati, a tokrat nisem. Tisti dan sem se naučila nekaj novega. Matej si je namreč upal stopiti skozi moja zaprta vrata. Objel me je. Ni me obsojal, ne pustil same. Objel me je. Ker ljubezen, ljubezen zmore in mora stopiti skozi zaprta vrata. Zmore, ker ji je mar za človeka. Ker ve, da odrešuje s tem, ko odpušča in tako najbolj ljubi.

Ljubezen je pač nora. Bolj kot se jo trudim razumeti, manj mi je jasno. Zato se jo trudim sprejeti. Sprejeti tudi tam, za zaprtimi vrati mojega življenja. Tam, kjer se zdi najbolj varno a je v resnici le smrt. Kajti ljubezen ne more živeti sama. Potrebuje nekoga, da lahko sploh pokaže, da je zares ona in, da misli popolnoma resno.

Da, zato so ti dnevi tudi tako lepi. Ker puščajo večne spomine. In večni so le tisti, ki so v svoji sredi dovolili Ljubezni, da vstopi in jim pokaže, da je to zares ona. Da misli iti do konca, da je pripravlejna delati nore reči, da bi jo sprejeli. Predvsem pa, da bi se je naučili. Da bi to ljubezen živeli.

Ko pustiš, da te Ljubezen objame, nič več ne sprašuješ. Dovolj je vedeti, da je tam in, da je večja od vsakega strahu, ker ga premaga že s tem, ko vstopi. Takrat zmoreš stopiti ven, v življenje, ker veš, da imaš tisto, česar si se najbolj bal izgubiti.

Nekaj pač moraš ljubiti

Ljubezen, ki jemlje

Velik del prostora v najinih omarah je zapolnjen s fotoalbumi. Ljubezen do fotografij lahko pripišem mami. Od kar pomnim je bila ena tistih, ki je na vsakem družinskem praznovanju že pred začetkom tekala s fotoaparatom, v filmski trak poskušala ujeti vse možne kobinacije ljudi, ki so bili v njeni bližini ter kmalu za tem fotografije razvila ter jih skrbno uredila v fotoalbumih. Ja, to je eno tistih opravil, ki so mi nujna. In danes na praznovanjih namesto mame velikokrat kričim jaz, povprečno razvijem še enkrat toliko fotografij kot ona in še vedno sem zaljubljena v večere na kavču, kjer lahko sama ali v družbi meni dragih, gledam že nič kolikokrat videne fotografije. 

http:/20quotes/thepeopleproject.com/photography-people/photography%

Včasih jih gledam brez posebnega razloga, drugič me zanima nek detajl iz leta 1998, tretjič bi se rada nasmejala ... Toda zgodi se, da je gledanje fotografij nekaj zelo težkega. Težkega, ker se zdi, da ni ničesar več. Da nekdo vse jemlje. Jemlje ljudi, dogodke, jemlje nasmejane obraze, leta, poglede ... Da nekdo jemlje toliko lepih stvari, ki jih ne bom mogla nikoli več doživeti. Zame je to vedno znova težko spoznanje. Včasih se zdi celo pretežko, da bi v njem našla še kaj malega upanja.

Takrat, ko sem na točki, ko se zdi vse kruto, nepošteno in grdo, takrat navadno ostanem na isti strani. Pozabim obrniti novo stran. Ali bolje rečeno, nočem je obrniti. Nočem, ker ne vem kaj bom videla. Toda vedno, ko zmorem korak naprej, ko obrnem stran, spet vidim nasmejane obraze, lepe pokrajine in ljudi, ki so mi bili podarjeni. In, če mi uspe priti do zadnje fotografije v zadnjem albumu, je tam prostor za nove.  Nove obraze, poglede, pokrajine ... Za novo življenje.

Priznam da te logike ne razumem najbolje. Včasih se namreč zelo trudim, da bi (kot se pritiče za žensko) vsaki stvari prišla do konca. Pa ne gre. Ne vem zakaj ljudi iz fotografij ne slišim več, ne vem zakaj se tista nasmejana deklica, danes le stežka nasmehne, ne vem zakaj je bil travnik včasih tako lep, ne vem ...
Da, marsičesa ne vem in še manj razumem a nekaj mi je jasno. Veste, fotografije skrivajo veliko več kot je moč videti. Skrivajo življenje.

Življenje, ki je v tem, da sprejemaš. Sprejemaš z velikim zaupanjem, da bo tudi v prihodnjem dnevu priložnost za novo fotografijo, ki bo očarala. In življenje, ki je hvaležno za vse fotografije, tiste v fotoalbumu in tiste, ki so shranjene nekje globoko. Tako nobena fotografija ni mrtva, kajti tisto, kar skriva v sebi je del mene, del mojega življenja, del tega kar sem in kar prinašam ljudem.

To je ta nora Ljubezen, ki jemlje. Jemlje, da bi imeli še več. Vem, popolna norost, ki je ne razumem. Zato se trudim vedno znova obrniti nov list, sprejeti nove odločitve, sprejeti nove ljudi, dogodke in pokrajine. Ne, ker bi si tega vedno želela, saj me je na trenutke pošteno strah, a ker vem, da moram. Ker bom le tako lahko rastla, se razvijala in izpolnila svoje poslanstvo. Le tako bodo lahko nastajle nove fotografije, ki bodo pričale o življenju. Življenju, ki je zmoglo narediti korak naprej. Življenju, ki je sprejelo nor načrt Ljubezni, ki daje. Vedno.