Nikoli ne bom pozabila šestletnega fantka, ki je dan za
dnem poskrbel, da sem se vsaj enkrat v dnevu pošteno razjezila. Vsa teorija o posebnih
pedagoških prijemih je bila takrat resnično uporabna snov le za to, da so bile strani učbenika
polne. Tako sem se vrtela v krogu jeze, obupa, nemoči in izgubila upanje, da bi
bilo lahko kdaj bolje. Nekega dne, ko je spet poskrbel, da slučajno ne bi pozabila dejstva, da marsikaj zelo dobro zna in to tudi praktično pokaže, pa sem ga mirno
poklicala k sebi. Pogovorila sva se in na koncu sem mu
rekla, da verjamem, da bo jutri bolje. Da verjamem, da se bo potrudil in vem, da on to zmore. Ne bom
pozabila, kako je naslednji dan že takoj zjutraj pritekel k meni in rekel, da se
bo danes potrudil. In se je. Ne samo tisti dan, ampak vse do zadnjega. To ne
pomeni, da je bilo popolno, a se je trudil. Ta fantek mi je posebej prirastel k srcu. Ne vem kje je danes, ne vem, če se še trudi, a sem vesela, da sem bila takrat poleg, da sem se lahko ob njem naučila več kot se verjetno sploh zavedam.
Ko tako
premišljujem, ugotavljam, da delamo eno veliko napako. Prevečkrat izgovorimo 21
črk, ki izgledajo nekako takole:
… ker bi lahko bilo še bolje … Teh 21 črk, za katere si drznem reči, da ubijajo, prav teh
se prevečkrat poslužujemo. Včasih zato, ker ne zmoremo reči pohvale, drugič je nočemo. Predvsem pa s temi besedami zmagamo. Zmagamo pred nekom, ki je moj brat, sestra, mož, žena, mama, prijatelj, oče ... Toda to ni zmaga. Ni. To je poraz. Velik poraz.
Za zmago, tisto pravo zmago, kjer ne zmagam jaz, kjer ne zmaga moj egoizem, potrebujem druge besede.
Ker zmoreš še bolje … ker zmoreš!
Te besede, te rojevajo upanje. Rojevajo zaupanje. Rojevajo pogum.
Povedo, da nekaj ni bilo najboljše in obenem dajejo možnost, da tisto popraviš. Povedo,
da ti nekdo zaupa, da verjame, da boš zmogel, dajejo vrednost.
In tu je zmaga. V sprejemanju nepopolnosti drugega, še prej pa sebe. Tu je prostor, da lahko nastane nekaj boljšega. Tu je prostor, če hočemo ali ne, še za nekoga, ki ga prej ali slej potrebujemo in on potrebuje nas. Moramo jih izreči tudi sebi, saj jih bomo le tako sposobni povedati tudi drugim. Da bi skupaj rastli. Da bi zmogli živeti s svojo nepopolnostjo, nemočjo, ker bomo le tako zmagovali.
In tako bomo sprejamli tudi nepopolnost drugega in je ne bomo obtoževali. Sprejemali kot priložnost, da smo za nekoga upanje, opora, da smo za nekoga nekdo, ki je vesel vsakega koraka naprej, a ostane poleg tudi, ko narediš dva nazaj.
Samo v nepopolnosti lahko okusiš popolnost. Popolnost Boga. Njega, ki daje vse. On je tisti, ki mi daje vrednost, ki verjame, da bom zmogla. On, ki ceni trud. On, ki daje možnost, nešteto možnosti. In vsakič znova, pa tudi, če si se zares potrudil, On še vedno govori: » zmoreš še bolje!« In to niso besede zaničevanja, egoizma, posmeha. Ne, to so besede nekoga, ki mu ni vseeno zame. Nekoga, ki ljubi. In ta, ki ljubi, je vedno poleg.
K temu smo poklicani vsi. Poklicani svojim bližnjim govoriti "zmoreš še bolje," kar ne pomeni, da nismo hvaležni in veseli tistega, kar je že, ampak pomeni, da nam je za tega človeka mar. In te besede vedno prinesejo odgovornost. Odgovornost, da sem poleg. Da sem skupaj s teboj. In sem na kocnu vesela ... vesela zmage, ki je že v tem, da si stopil na to pot.
