nedelja, 25. januar 2015

Ker zmoreš še bolje

Nikoli ne bom pozabila šestletnega fantka, ki je dan za dnem poskrbel, da sem se vsaj enkrat v dnevu pošteno razjezila. Vsa teorija o posebnih pedagoških prijemih je bila takrat resnično uporabna snov le za to, da so bile strani učbenika polne. Tako sem se vrtela v krogu jeze, obupa, nemoči in izgubila upanje, da bi bilo lahko kdaj bolje. Nekega dne, ko je spet poskrbel, da slučajno ne bi pozabila dejstva, da marsikaj zelo dobro zna in to tudi praktično pokaže, pa sem ga mirno poklicala k sebi. Pogovorila sva se in na koncu sem mu rekla, da verjamem, da bo jutri bolje. Da verjamem, da se bo potrudil in vem, da on to zmore. Ne bom pozabila, kako je naslednji dan že takoj zjutraj pritekel k meni in rekel, da se bo danes potrudil. In se je. Ne samo tisti dan, ampak vse do zadnjega. To ne pomeni, da je bilo popolno, a se je trudil. Ta fantek mi je posebej prirastel k srcu. Ne vem kje je danes, ne vem, če se še trudi, a sem vesela, da sem bila takrat poleg, da sem se lahko ob njem naučila več kot se verjetno sploh zavedam. 

Ko tako premišljujem, ugotavljam, da delamo eno veliko napako. Prevečkrat izgovorimo 21 črk, ki izgledajo nekako takole:  … ker bi lahko bilo še bolje … Teh 21 črk, za katere si drznem reči, da ubijajo, prav teh se prevečkrat poslužujemo. Včasih zato, ker ne zmoremo reči pohvale, drugič je nočemo. Predvsem pa s temi besedami zmagamo. Zmagamo pred nekom, ki je moj brat, sestra, mož, žena, mama, prijatelj, oče ... Toda to ni zmaga. Ni. To je poraz. Velik poraz.


Za zmago, tisto pravo zmago, kjer ne zmagam jaz, kjer ne zmaga moj egoizem, potrebujem druge besede.

Ker zmoreš še bolje … ker zmoreš!

Te besede, te rojevajo upanje. Rojevajo zaupanje. Rojevajo pogum. Povedo, da nekaj ni bilo najboljše in obenem dajejo možnost, da tisto popraviš. Povedo, da ti nekdo zaupa, da verjame, da boš zmogel, dajejo vrednost.

In tu je zmaga. V sprejemanju nepopolnosti drugega, še prej pa sebe. Tu je prostor, da lahko nastane nekaj boljšega. Tu je prostor, če  hočemo ali ne, še za nekoga, ki ga prej ali slej potrebujemo in on potrebuje nas. Moramo jih izreči tudi sebi, saj jih bomo le tako sposobni  povedati tudi drugim. Da bi skupaj rastli. Da bi zmogli živeti s svojo nepopolnostjo, nemočjo, ker bomo le tako zmagovali.
In tako bomo sprejamli tudi nepopolnost drugega in je ne bomo obtoževali. Sprejemali kot priložnost, da smo za nekoga upanje, opora, da smo za nekoga nekdo, ki je vesel vsakega koraka naprej, a ostane poleg tudi, ko narediš dva nazaj.

Samo  v nepopolnosti lahko okusiš popolnost. Popolnost Boga. Njega, ki daje vse. On  je tisti, ki mi daje vrednost, ki verjame, da bom zmogla. On, ki ceni trud. On, ki daje možnost, nešteto možnosti. In vsakič znova, pa tudi, če si se zares potrudil, On še vedno govori: » zmoreš še bolje!« In to niso besede zaničevanja, egoizma, posmeha. Ne, to so besede nekoga, ki  mu ni vseeno zame. Nekoga, ki ljubi. In ta, ki ljubi, je vedno poleg.

K temu smo poklicani vsi. Poklicani svojim bližnjim govoriti "zmoreš še bolje," kar ne pomeni, da nismo hvaležni in veseli tistega, kar je že, ampak pomeni, da nam je za tega človeka mar. In te besede vedno prinesejo odgovornost. Odgovornost, da sem poleg. Da sem skupaj s teboj. In sem na kocnu vesela ... vesela zmage, ki je že v tem, da si stopil na to pot.

ponedeljek, 5. januar 2015

Sprejeti prihod

Ti prazniki so bili eni lepših kar jih pomnim. Navadno te, če rečeš tak stavek, skoraj vsak vpraša, kaj se je zgodilo, da so bili tako lepi. Največkrat ob tem pričakujejo poročilo o izrednih dogodkih, a moj odgovor ni takšen. No, vsaj na prvi pogled ne.
Ti prazniki so bili polni malih prihodov. Takšnih za katere navadno »zmanjka časa« ali pa imamo ravno takrat kaj »bolj pomembnega«.

Prihod je nekaj zelo svetega in vsak prihod je malo rojstvo. Sveto rojstvo.
Poklicani smo, da prihajamo k drugim. In poklicani, da dovolimo drugim prihajati k nam.

Bog je prišel k nam. Bog je prišel k meni. Zanj ni nič bolj pomembnega kot to, da je tu, poleg mene in, da sem jaz poleg Njega. Prišel je, da bi me tega naučil, da bi bil tudi vsak moj prihod svet in bi rojeval. Rojeval upanje.
Ja, prihajati k drugim pomeni rojevati upanje. Upanje, brez katerega bi bilo nesmiselno živeti. In tega nam, dragi moji, danes tako zelo manjka. Manjka, ker mislimo, da lahko vse naredimo sami. Jaz tu, jaz tam in na koncu tako velik kup mene, da ne vidim nič drugega. A življenje nas prej ali slej pripelje do trenutka, ko spoznamo, da sami vsega ne zmoremo. Takrat upanja zmanjka. Takrat, ko bi ga najbolj potrebovali ga ni.



Zato je pomembno priti in sprejemati tiste, ki pridejo. Ker vsak moj prihod sporoča, da mi je mar zate, da te imam rada, da časa s teboj ne more nadomestiti nič »bolj pomembnega«. In obratno. Samo v odnosu je prostor za rojstvo. Vem, da se prihod Boga zdi marsikomu prazen, nemogoč, nepomemben in mogoče celo izmišljen. Velikokrat tudi meni. Zdi se tak, ker ga ne sprejmem. A ko ga sprejmem se nekaj rodi. 

Težko je to razumeti, ker ljudje pač ... Velikokrat prihajamo brez, da bi sprejeli in velikokrat sprejemamo brez, da bi prišli. 
Vsak prihod mora biti obenem tudi sprejem. Drugače ni svet. Niti ne rojeva upanja, saj priti pomeni ljubiti. Ljubiti pomeni sprejeti. In tam, kjer si ljubljen in sprejet, je upanje. Vedno.