Svetloba neke teme

Par besed v nekem večeru je bilo dovolj, da so mi misli zbežale v tople, pa čeprav mrzle dni.
Ljubim adventni čas in nič manj ne ljubim božičnega. Romantična duša ali pocukrana ženska, to presodite sami, jaz samo vem, da sem srečna.
Čas ki prihaja, no, je ravnokar prišel, mi je res pri srcu. Iz leta v leto bolj. To je res en poseben čas.  Zgodi se..no dogaja se, da izvlečem na plano tudi kaj nepotrebne krame (bel svečnik, čajno svečko v rdečem kozarcu, svečo z aromo vanilije, svečo za na okensko polico...), mogoče se celo usmilim katerega  od tisočih porcelanastih angelčkov :). V tem času skuham hektolitre čaja, vseh možnih okusov, tudi takrat, ko nisem žejna. Prijetno je pač zvečer, ko se vse umiri (no, ta leta se je, letos bomo videli :)), sesti na kavč, okoli sebe oviti toplo rjavo odejo, pa čeprav termostat kaže 24 stopinj in je to znak, da je z menoj že res nekaj narobe, ter sam ali še bolje, v dobri družbi najprej greti svoje roke ob rdeči skodelici čaja in nato požirek za požirkom razvajati svoje brbončice. Ne branim se niti punča ali dobrega kuhanega vina. In kakšen piškot mora biti zraven. Tisti "ta pravi", izpod domačega valjarja, z nepravilnimi robovi in s par črno obarvanimi lepotci, ki so si sredi kaosa nekega kuharskega dne, privoščili minuto preveč v pečici.
Obožujem ta čas, ker je to čas drobnih pozornosti. Eden lepših večerov je zagotovo miklavžev. Stari je res faca! Vsako leto si izmisli kaj novega. Kaj preprostega, lepega, unikatnega, kaj takega, da prav narahlo poboža dušo in če je to en bonbon, je tisti večer bolj slasten, kot vse ostale dni v letu. In če slučajno zapremo oči prej kot potrka pred vrati, takrat (to mislim popolnoma resno), nastaviš budilko ob uri za katero navadno misliš, da ne bi preživel, če bi se moral zbuditi, a tisto jutro...ni problema. Dremež ni potreben in tako ob štirih zjutraj v pižami in z razkuštrano firzuro že obuvaš svoje nove nogavice. S polnimi usti seveda.
V ta čas sem zaljubljena, ker lahko tri dni izbiram recept za piškote, ki nato izginejo v petih minutah. Vonj po njih pa kar ostaja in ostaja.
Trije sveti večeri morajo biti sveti. Amen. To zame pomeni, da so brez telefonov in računalnikov od blagoslova naprej. Večerja je praznična in če mislite, da to pomeni količino hrane, ki jo ne bi mogel pojesti niti skupaj s svojimi sostanovalci v bloku, se motite. Praznična večerja je zame tista večerja, kjer da vsak svoj delež. Ne samo žena ali mama, amapak vsi. In praznična večerja niti ne pomeni, da mora biti popolna ali pa vrhunec kulinaričnega življenja neke družine. Verjemite, francoska solata in pečenice so več kot odlične.
Sveti večer mora imeti prostor za molitev. In za blagoslov. V to sem zaljubljena od malih nog, ko je stari tata na staro ponev stresel žerjavico in oljčne ter lovorjeve liste, s sestro pa sva v dimnem oblaku hodili z blagoslovljeno vodo in namočili vse, od jaslic do Sivke v štali.  In nato sledi večer, ko je dovolj, da mirno sediš, olupiš stoti arašid, klepetaš ali igraš Človek ne jezi se, kjer ti sestra poje vse figure tik pred varnim zavetjem, tebe pa upravičeno prešine misel, da je to igra z najbolj nelogičnim naslivom. Še dobro, da v ozadju igra ponavljajoča se Sveta noč. Ko si tako sit, no, bolje malček prej, kot takrat, ko iza kupa manadrinovih olupkov ne vidiš ostalih članov, takrat je čas, da si blečeš topel pulover in plašč, ter se k polnočnici odpraviš peš. 5 kilomterov ali 5 metrov, če je mogoče vsaj toliko, da nos postane malček rdeč in si želiš, da bi si ovil okrog vratu tudi šal.
Ja, tudi jasilce so bile pri nas in so tudi v najinem domu nekaj, kar ima poseben prostor. Preden dobijo končno obliko, se je potrebno parkrat skregati in se nato opravičiti ter skupaj postaviti še zadnjega pastirca z ovco na rami. In to ne 14 dni prej, ne, največ dan prej,še najbolje pa kar tisti dan.
Lepo se je nato zbirati ob njih. Bodisi s prijatelji ali sam sredi težkega dne, ko zreš v dete  in verjameš, da bo zmoglo velikih reči. Ali pa ja, s prijatelji, ko tradicionalno vsako letos okupiraš kuhinjo svoje mame in jo prijazno prosiš, da skuha nove klobase, ki so v kombinaciji z vloženim korenčkom in  sveže pečenim kruhom stare mame, sestavni del praznikov. Ti pa skupaj s prijatelji ugibaš katero novost je stari tata postavil na jaslice...Enkrat je to sprehajajoči se pastirec, drugič skalni vodnjak ali pa Tina Maze, ki je ravnokar odsmučala veleslalom po mahu.
O voščilnicah, ki morajo priromati in odromati raje ne bom kaj dosti ... Mogoče kaj več o tem takrat, ko ne bom zaželela toplega božiča šele 27.decembra.

Oprostite moji nemirni duši, ki je skupaj spravila par niti malo logično zaporednih stavkov in misli. Toda...saj veste kako je, ko nečesa tako močno, močno čakaš, da v nekem evforičnem trenutku pozabiš kako bi kaj moralo biti...Pustiš, da je tako, kot je. In takšen je danes moj zapis.
Prav kmalu se namreč prične. In če nism še omenila...Ta čas mi je pri srcu, ker v resnici ni poln, ampak prazen. Prazen v globinah naših src. In ta čas se prične s temo. Popolno temo. Zato bom sedaj ugasnila še zadnjo luč v sobi in pripravila prostor, da bo tam nekoč lahko posijala luč.
Ne spreglejte je!
 

Takšna pač sem

Ljudje zmoremo marsikaj. Poleg vseh lepih stvari, zmoremo tudi najbolj kruta dejanja. Takšna, da ob njih utihnemo, takšna, ki nas minute in  ure, mesece in leta razžirajo in nam ne dajo miru. Noči postajajo kratki dremeži, iz katerih te prebujajo dejanja in besede, ki zarežejo do kosti. Zmoremo dejanja, ki pozabijo na človeka ob meni in zmoremo dejanja, ki ranijo.

Včasih obnemim nad močjo zla, ki nam hoče vzeti lepoto ljudi in nas samih. Ne vem točno, kaj mu je najljubše ob tem, ko padamo, a zdi se mi, da je nadvse vesel, ko nas sliši reči: "Takšna pač sem, takšen pač sem, takšen pač je."Verjetno je to njabolj kruta sodba, ki jo lahko človek da sebi ali drugemu.
Dobro leto nazaj sem se pogovarjala z osebo, ki je svojega moža vedno zagovarjala s tem, da pač tak je in, da se je sprijaznila s tem. Takrat sem jo vprašala, če je ob tem zares srečna. Odgovora do danes nisem dobila. Vsaj ne iz njenih ust, lahko pa ga preberem iz njenega življenja.

Takšna pač sem. Obrabljena fraza tisočih izgovorov.  Zdi se mi, da ljudje, ki to neprestano govorijo, pravzaprav ne poznajo svoje prave lepote. In verjetno se vam sedaj zdi, da že pošteno zapletam svoje misli, toda ... Da, ljudje moramo raziskovati, moramo se poznati, da bi lahko v polnosti uresničevali svoje poslanstvo. Moramo vedeti, da pač "taki smo" - veseli, trmasti, hitre jeze, ranljivi, občutljivi, zaljubljeni v zbiranje poštnih znamk ali v visenja na krkhi veji visokega drevesa z glavo navzdol. Ali pa takšni, da ne maramo do minute natančno načrtovanih urnikov, da je slivov sladoled zadnja izbira in ležanje na kavču sredi sončnega dne prijetno. Vse to in še veliko več  je del nas. A to ne pomeni, da takšni smo, kajit vsaka minuta nam daje možnost, da postanemo boljši. Torej, ne takšni kot smo, amapk boljši.

Lažje je reči "takšna pač sem". Ali pa "pusti jo, saj veš, takšna pač je."  Lažje je požreti in iti naprej, češ, saj je vedno bilo tako in vedno bo. Toda mislim, da to ni prava pot. Da na tak način ne morem rasti jaz, ne more rasti moj zakon in ne moja prijateljstva. Spoštovati nekoga, ne pomeni, obmolkniti. Ne pomeni niti vsemu prikimavati. Spoštovati pomeni sprejeti, tudi težke stvari človeka ob meni ali pa mene same in po svojih močeh pripraviti prostor, da ne ostanemo samo tam. Da, pripraviti prostor, kjer si bom dovolila in upala biti boljša. Pripraviti prostor, ki bo človeku poleg mene dal vedeti, da verjamem vanj.

Iskanje potrditev s tem, da "pač takšna sem", ne pelje naprej. V njem ni prostora za spreobrnjenje, ni prostora za človeka, ni prostora za Boga. Kajti on je tisti, ki obrača in obrne. Tisti, ki sprejema in spreminja, tisti, ki odpira oči in tolaži. On je tisti, ki nam pravi, da smo lahko še boljši. Pravzaprav nas s svojim zgledom vabi na to pot. Pot, po kateri stopam z vsem kar sem in dopuščam, da nastaja nekaj novega. Nekaj, kar je veliko večje od mojih spoznanj.