Oprosti

O tej besedi zadnje čase res veliko razmišljam. Vzrok za to je predvsem v ideji, ki jo je nekega dne predlagal Matej in sicer, da bi se vsak večer drug drugemu opravičila za vse, kar je bilo daleč od ljubezni. Seveda je bilo to potrebno storiti že večkrat, ampak velikokrat sva marsikaj izpustila, saj veste, take male stvari, ki gredo nekako mimo.
Najprej sem bila malce v dvomih, ker sem se bala, da bova prehitro začela samo nekaj govoriti in se opravičevati, vse skupaj pa pač ne bo imelo velikega smisla. A sem se zmotila. In prav tako sem se zmotila, ko sem mislila, da bo po enem tednu lažje izreči in prosti odpuščanja, kot v tistem prvem, ko mi je bilo res težko.

Beseda oprosti se mi je vedno zdela težka. Veliko zahteva, včasih se mi zdi, da celo preveč.

Vsak večer zahteva, da postanem najbolj to, kar sem - človek, ki dela tudi napake. In prav tako zahteva, da drugega sprejmem takega kot je - kot človeka, ki dela tudi napake. Ne glede na to, kaj vse se zgodi v enem dnevu je to eden tisti trenutkov, ko sva najbolj eno. Je trenutek, ko se najbolj zavedava svoje nepopolnosti, vseh tistih tudi malih stvari, ki so odstopale od ljubezni. Je trenutek, ko sva najbolj ranljiva, najbolj razgaljena. V tem trenutku ni prostora za lastne želje. Tu ni noben v prednosti ali boljšem položaju. Tu sva, vsak zase in obene skupaj v zavedanju, da tega, kar je bilo ne bova spremenila, lahko pa narediva vse, da bi bil jutrišnji dan boljši.
Je trenutek, ko se včasih zgrozim nad dejstvom, da že petič v enem tednu prosim odpuščanja za isto stvar in obenem spoznavam, da mogoče tisti mali spodrsljaji, ki so prej preprosti šli nekako mimo, le niso tako mali in nesmiselni. In, ko gledam nazaj opažam, da sem jih velikokrat spregledala, ker so mi bili že preveč domači. Je trenutek, ko si pomagava, ko poslušava, trenutek, ko preprosto čakava na besedo ali dve, ki sta pretežki, da bi jih preprosto povedal.

Bistveno pa je, da je to trenutek, ko odpuščava. In ker odpuščava lahko ljubiva in si dovoliva biti ljubljena, kar je včasih še težje. Je trenutek hvaležnosti, da sem lahko pred nekom to, kar sem. Je trenutek ljubezni v eni njenih najlepših oblik.

Odločiti se

Včeraj je minilo eno leto.  Ja, hitro gre ta čas. Včasih se mi zazdi, da celo prehitro. A takšno je pač življenje in premlevanje o tem kaj je bilo, česa ni in zakaj vse preveč hiti, te lahko hitro pripelje do tega, da pozabiš biti tukaj in sedaj.

Eno leto.
Kaj bo to v primerjavi s celim življenjem?
Lahko res malo, skoraj nič, toda zame ogromno.

Zanimivo mi je, ko velikokrat koga slišim reči, da je poroka vrhunec, največ in najlepše, kar se ti lahko zgodi z nekom, ki ga imaš rad. A menim, da ni tako. Pravzaprav upam, da to za nikogar ne bi bilo, tudi za naju ne.
Če je poroka največ kar premore ljubezen med dvema in za tiste, ki verujejo še Ljubezen, ki je nad njima, sem resno zaskrbljena.
Poroka je zame odločitev. Odločitev, ki je nisem izrekla samo pred oltarjem, ampak odločitev, ki jo moram  izreči in predvsem živeti vsak dan. Obenem pa je prav ta odločitev blagoslov za  dan, ki bo nasledil današnjega.

Brez posebnega premisleka lahko rečem, da ta odločitev ni najlažja, a nujna. To ni odločitev, ki pomeni le izbiro datuma poroke in vsega z njim povezanega, ampak odločitev za tisto, marsikomu »pocukrano«...v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, ljubila in spoštovala, vse dni svojega življenja... »Pocukrano« seveda le do te mere, ko se odločiš te besede samo izgovoriti, a nekaj čisto drugega, če se odločiš te besede živeti. Takrat te stresejo. In ne čudim se, če se zato marsikdo ne odloči za poroko. Te besede pač ne dopuščajo svojih meril in prilagajanj. Nikjer ni nobenih če-jev, same zase stojijo in mislijo popolnoma resno. In tega se lahko ustrašimo.

Tudi sama sem se. Še dobro, ker bi jih drugače tudi sama kaj hitro samo izrekla.
Zdelo se mi je, da zahtevajo več kot zmorem in če bi se ustavila tukaj, potem včeraj ne bi praznovala prve obletnice.
Na nek način res zahtevajo veliko, a še več dajejo, seveda le, če jih ne samo izgovarjava, ampak živiva. In s tem, ko jih živiva ali bolje rečeno, se jih učiva živeti, dopuščava, da ljubiva in sva ljubljena, da sva spoštovana in spoštujeva. Seveda to ne pomeni nekaj lahkega, ampak nekaj težkega. Je nekaj, kar nama kljub vsemu, kar se v enem dnevu zgodi, daje moč, da zvečer odpustiva sebi in drug drugemu za vse, kar je od teh besed odstopalo. In obenem, da sprejemava vse, kar te besede zahtevajo. Včasih velike stvari, a največkrat že čisto majhne in za marsikoga, prevečkrat tudi za naju, na videz napomembne.

Največ, kar ljubezen premore je torej to, da jo živiva vsak dan. Da vsakemu dnevu dajeva možnost, da je najlepši, ker, če bi imela poročnega za najlepšega v življenju res ne bi videla smisla v vseh prihodnjih :).

Pa še ena iz včerajšnjega praznovanja obletnice v družbi Ines in Mete - imava prvi spominski kamen :) (Meta ima res izvirne ideje :)). Najprej me je skrbelo (kamen se namreč nahaja sredi struge reke Soče in je v drugih letnih časih pod gladino:)), da tak spominski kamen nima vellikega smisla ... a ob misli na najin poročni evangelij - "...Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali ..." (Mt 7, 25), sem si premislila :).