Nadeneva si predpasnike, seveda on prav posebnega, modrega z velikimi žepi, kamor pravi, da bo lahko skril kaj dobrega. Prosim ga, da mi na pult zloži moko in sladkor. Še preden ju v naglici pograbi, reče: "Razumem šef kuhinje!" in že pridno sklada stvari na svoje mesto. Ja, jasno mi je, da bo naslednjih nekaj ur resnično zabavnih.
Brez, da bi mu kaj rekla že prinese kuhinjsko vago. Sama pripravljam še par posodic, on pa iznajdljivo prinese majhno pručko, jo postavi k pultu in stopi nanjo. Seveda, kako bo drugače tehtal, mešal in skrbno opazoval. Že tu me preseneti njegova preprosta iznajdljivost. Sama bi vse skupaj gotovo že tikrat bolj zakomplicirala.
Nadaljujeva s tehtanjem. Seveda so bile digitalne številke nadvse zanimiva stvar in tisoč njegovih zakaj-ev in mojih odgovorov, sestavni del recepta. Sedaj nastopi mešanje. Priznam, upala sem, da ga to ne bo najbolj zanimalo in bom to lahko uredila v večji meri sama. Biskvit je namreč potrebno enakomerno, počasi mešati, da ostane rahel in sočen. Zalomi se že pri ubijanju jajc. Seveda jih njemu ne bi dala, ker je potrebno ločiti rumenjake in beljake, vendar on vztraja. Še dobro. Skupaj udarjava jajčka in opazujeva, kako se vedno razbije le eno, nato ga jaz razpolivim in njemu dam en del lupine. Tako si podajava rumenjak, dokler ves beljak ne pade v svojo posodo. Ubijanje jajc še nikoli ni bilo tako zabavno in dolgo :).
Sledi mešanje, tako pravo, z električnim mešalnikom. Nisem mu zaupala, da bi on lahko sam mešal in sem mu dovolila le to, da se njegove roke držijo mešalnika istočasno z mojimi. Toda ne, on hoče sam. Takrat me prešine, zaupaj mu, samo zaupaj. Fijuu, za kakšnega bolj ponižnega človeka bi bilo to enostavno, a zame pravi podvig. Torej rečem mu, naj tako meša naprej, ker vidim, da mu gre odlično in se sama umaknem. Da bi vi videli tiste sijoče oči. Na mizi mastim pekač, vendar ga s še vedno precej pomanjkljivim zaupanjem opazujem. On pa meša in meša. Pristopim do njega, pogledam kako izgleda masa v loncu in ga pohvalim. Sledi še zadnji in najpomembnejši del, dodajanje moke. To je potrebno vmešati na roke in enakomerni in počasni gibi imajo tu še večji pomen. Seveda, on bi tudi. Pokažem mu kako naj dela, mu pač dam mešalko in mu dovolim, da meša. Malce se tolažim, da je to torta za Petro in bo razumela, če biskivt pač ne bo vrhunski :). Ob koncu me prosi za pomoč, saj je poln lonec mase zanj postal prevelik zalogaj, kljub temu, da je dolgo vztrajal. Primem za mešalko in začnem mešat. Malce hitreje kot on in že me opzori: "Danijela ne tako hitro, moraš počasi veš." Evo, pa imam. Mislila sem, da bo on delal po svoje, nato pa jaz v prvih dveh sekundah naredim narobe. "Prav imaš", mu odgovorim in nadaljujem tako, kot sem ga naučila. "Oh, kaj bi ti brez mene Danijela."
Ja, prav ima, le kaj bi brez njega. Lahko bi rekli, da sem ga marsikaj naučila, vendar vse to mi je bilo podarjeno zato, da sem se učila predvsem jaz. Naučila sem se, kako pomembno je zaupati in verjeti v nekoga. Kako pomembno je premagati lastno samozadostnost in medse povabiti ponižnost.
Vesela sem, da mi je uspelo celotno misijo izpeljati brez besed: si še premajhen, ti tega ne znaš, ne zmoreš. In zdi se mi, da sem ubrala pravo pot. Tako je sam spoznaval kaj zmore in česa ne zmore. Ko mu kaj ni šlo, je prosil za pomoč in me spet presenetil s svojo preprostostjo. Preprosto prositi za pomoč, ko vidiš, da je nekaj pretežko...tudi tega se moram še naučiti. Naučil me je vztrajati. To seveda ne pomeni, da bom naslednjič to obvladala, a z menoj bo misel, da je vredno. Spoznala sem, da se največ naučimo takrat, ko mislimo, da že vse znamo. Ja, bilo je vredno preživeti celotno sobotno popoldno ob peki torte, ki se je zaključila okrog enajste ure zvečer, ko je kuharski pomočnik zaspal na šefovi rami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar