nedelja, 2. februar 2014

PRIZADET! in pika.

"Bil je dan, ko je bil na urniku obisk ene od skupnosti, kjer so živele osebe s težavami v duševnem zdravju. Kljub temu, da sem se s takimi osebami že nekajkrat srečala, so me tisti dan preplavili čudni občutki. Pravzaprav sem se tega obiska zelo veselila, na drugi strani pa so trkali strah, predsodki, dvomi... Kaj bom tam počela? Kako naj se obnašam? Imam dovolj znanja in vseh možnih kompetenc, da bom tistih nekaj ur lahko naredila le največ, kar lahko? Kaj...? Kako...?
Že prvih nekaj minut po prihodu in prijetnem kramljanju z vodjo, pristopi ena od stanovalk, se nasmeje, pozdravi, iztegne roko in se predstavi. Tako tudi druga, tretja. Četrta le pozdravi. Dobim občutek nenavadne domačnosti. Take zares prave.
Iskreno povedano, sem bila prepričana in sem po eni strani tudi upala, da  kakšne "resnejše" zadolžitve ne bom deležna. Toda že po nekaj uvodnih minutah, sva bili s sošolko naprošeni, da skupaj s par stanovalkami odideva na sprehod po mestu in jim pomagava opraviti par obveznosti. Ta nama pa zaupa sem si mislila :). In smo šle. Prvih nekaj korakov ni bilo lahko narediti. Tudi prvih pogledov mimoidočih na ulici ne tako zlahka sprejeti. A vendar smo šle.
In smo hodile.
Kakšna sreča. 


Veste, nobena me ni vprašala kako izgleda moj indeks ali kakšne so moje izkušnje. Lahko bi rekla, da sem bila zanje popolna neznanka. Toda ne. Že takoj sem vedela, da sem zanje Danijela. Danijela, ki je prišla nekega popoldneva v njihov dom in se odpravila z njimi na sprehod. Danijela, katero so lahko prijele pod ramo in se veselo sprehajale po ulici. Vesele so bile tega, da je nekdo tam, da je z njimi.

To je bil eden lepših sprehodov v mojem dosedanjem življenju. Predvsem zato, ker sem na tej poti (pravzaprav po njej hodim še danes) spoznala, da so tudi te osebe, ki jih tako malokrat pokličemo po imenu, pravzaprav Tinca, Marija, Lucija... In niso prizadete. Prizadeto je marsikaj v nas samih, ko ne znamo sprejeti človeka. Ko pridemo tako daleč, da nam je nerodno, ko nas nekdo vidi z nekom, ki je "drugačen". Prizadet je naš način izbiranja in pripisovanja vrednosti nekomu. Prizadete so naše lažne predstave o idealih, o popolnosti.

Iz srca vam želim, da bi imel tudi vsak izmed vas možnost biti z  eno od teh Tinc, Marij in Lucij. Verjemite mi, da ne potrebujete nič, čisto nič. Le to, da ste tam, da jih sprejmete, da ne umaknete lica, ko dobite že deseti poljubček, ker vas je nekdo vesel. Da se z njimi pogovarjate prav tako, kot bi se s svojim prijateljem. Da jih poslušate in se jim obenem iz srca nasmejete. Da pojeste zvrhano porcijo polente, ki vam jo skuhajo, tudi, če ni takšna kot jo imate najraje :).

In na koncu spoznaš, da ne zahtevajo nič, kar ne bi zahteval tudi ti. Nič kar ne bi pričakoval tudi ti. Da hrepenijo po čemer hrepeniš tudi ti. Po tem, da so lahko to kar so, osebe z imenom in ne z oznako.


2 komentarja:

Anja pravi ...

Uau, super. hvala!

Danijela pravi ...

Prosim...čeprov....ni kej dosti na moji strani, jaz sam natipkam, ostalo pride od Zgoraj :)