sobota, 12. julij 2014

Luč

...da tisti, ki vstopajo, vidijo luč... (Lk 8, 16)

Danes mi teh par besed ne da miru. Neprestano ščipajo in ne dovolijo, da bi jih pustila tam nekje, ob robu. Vse se je pravzaprav pričelo že kak mesec nazaj, ko sem večkrat odprla Sveto pismo in to vedno na isti strani. In danes, ko sem odprla ponovno na tej strani in jo še enkrat prebrala...danes me je prav zares prevzela.



Luč torej. 

Luč me vedno spominja na nekaj toplega, prijetnega, na nekaj, kar premaga temo.

Vsak od nas ima Luč. Luč, ki je Ljubezen, ker je od Ljubezni.  Ta Luč nas dela to, kar smo. In včasih se zgodi, da to Luč težko sprejmemo. Mogoče nam plamen ni najbolj všeč, ali pa ta Luč preveč sveti...in tako razsvetli tudi tiste bolj temne delčke nas samih, ki nas včasih presenetijo, pravzaprav šokirajo. Toda Luč premaga temo. Zato je nujno, da ji pustimo, da sveti, da jo preprosto sprejmemo. Da sprejmemo to, kar nam je bilo podarjeno. Ko jo sprejmemo, ji dovolimo, da sveti. Povsod. Tako tudi tisti najbolj temni prostori postajajo svetli, postajajo vedno bolj moji, vedno bolj domači.

 Ta Luč je tako kot zame, pomembna tudi za vse, ki vstopajo v moje življenje - da tisti, ki vstopajo, vidijo luč. Pravzaprav zelo preprosto. Če pride kdo k vam na obisk zvečer, prižgete luč. Če je ne bi prižgali bi se gostje lahko obrnili, ker bi mislili, da vas ni, ali pa jim bi bilo neprijetno, ker tema pač...

Ja, zato je potrebna Luč, da lahko vsakemu, ki vstopi, posveti. Da ga ogreje, mu posije, mu da občutek varnosti. Pravzaprav  lahko le tako nekdo vidi zares mene. In z mojo Lučjo lahko takrat, ko neka druga gori manj, pomagam razsvetljevati...in obratno. Takrat, ko je sij moje Luči le za odtenek svetlejši od teme, takrat vem, da se lahko pogrejem pri tebi.

In kar me najbolj nagovarja je to, da Luč je. Ne glede na vse. Preprosto je in bo. Vedno.