sreda, 18. december 2013

S čim sem si to zaslužila?

Danes je dan, ki bi mu lahko rekla vesel, nasmejan, ... In prav v takih dneh, ko ne pričakujem ali bolje rečeno, ko se neke nepričakovane stvari zares razveselim, se vprašam: S čim sem si to zaslužila? Saj nisem naredila nič posebnega. Obenem se zavem, da bi si ob trenutku, ko bi se zgodilo nekaj bolečega, spet zastavila isto vprašanje: S čim sem si to zaslužila? Le, da bi v tem primeru iskala vsako najmanjšo dobro stvar, da bi lahko napadla nazaj...

S čim sem si to zaslužila?
Se to sploh da izmeriti?
Se je to res zgodilo zato, ker sem si zaslužila ali si pač nisem?

Tu obstanem. Ne bi rekla, da nam Bog daje zato, ker si nekaj zaslužimo. Daje, ker nas ima rad. Skoraj preveč preprosto se sliši.

Sedaj pomislim kako jaz dajem... 
Dajem zato, ker si je nekdo nekaj zaslužil ali zato, ker ga imam preprosto rada? 
Dajem zato, da bo videti lepo ali zato, ker imam nekoga rada? 
Dajem zato, ker je tako prav ali zato, ker ga imam rada?
Ali sploh dajem?
 

Prav tako ranim ... Ranim, ker nimam človeka najprej rada... In takrat ranim tudi sebe. Boli. In tu pomislim, kaj in kako dajem sebi. Tudi tukaj naj bi bila prva ljubezen. Čeprav je ta velikokrat najtežja, a nujna.

 
Zdi se mi, da sedaj le ni vse tako preprosto, a ima svoj razlog, svoj smisel. Prav kmalu, bom lahko pogledala v jasli in videla Dete. Njega, ki uči ljubiti. Njega, ki ni prišel, ker bi si to zaslužila ampak zato, ker me ima rad. Neskončno rad.