Slovo

Veste, slovesa nikoli nisem marala. Prav zares ne. In še danes nisem navdušena nad njim.
Zdi se, da ti vedno nekaj vzame. Ne samo, da se mi zdi, zares vzame.
A obenem vem, da je nujen. Nujen, ker drugače nekje obtičimo in smo vedno tam. Že res, da imamo tisto, kar nam je ljubo, tisto, česar smo navajeni ali bolje rečeno, imamo tisto, kar nam je domače. Toda pot, pot, po kateri hodimo v življenju, od nas večkrat zahteva tudi slovo.

Včasih je lažje, drugič težje. In s tem, ko rečem slovo, ne mislim le tistih "velikih" stvari, ampak to, da se pravzaprav vsak dan poslovimo. Vsak dan je malo slovo v zavedanju, da takega, kot je bil današnji nikoli več ne bo. Nikoli več.
Vsak dan je mala smrt. In tega me je včasih strah, ker mi pušča priokus negotovega, neznanega ... Bolje bi bilo pač ostati tam, kjer je domače.

 Tako se velikokrat oklepam vsega domačega in pozabim na to, da je vsaka smrt priložnost za novo rojstvo. In zanimivo, da se tega oklepam tudi, če mi ni ravno všeč, a stopati po neznani poti zahteva napor, zaupanje, potrpežljivost in le zakaj bi se človek odločil za kaj takega.
Toda v zadnjih mesecih sem se morala velikokrat. Bodisi takrat, ko sem bila prepričana, da letos ne bom diplomirala in bom raje izkoristila poletje, a se je v zadnjem hipu vse spremenilo. Pa takrat, ko sem se odločila zaupati nekaj težkega ali...

Michelle Wiarda

Ja, tudi danes se poslavljam. Poslavljam od meni tako ljubega naziva "študentka". Seveda ne gre samo za "naziv", ampak nekaj več...nekaj, kar mi je bilo zelo ljubo, nekaj, kar bo upam, rodilo tisto novo.
Včasih me kdo vpraša, zakaj raje ne podaljšam absolventa, si mogoče kupim statusa ali izberem še katere od alternativ temu, da sem pač brezposelna Danijela pri triindvajsetih letih, sploh, ker to tako ali tako vsi počnejo.
Pravzaprav velikokrat odgovorim le to, da čutim, da je tako pač prav. Čas namenjen absolventskemu stažu se je iztekel in to sem vedela že dolgo, jamranje, da gre v državi vse narobe je mlatenje prazne slame, če se najprej sama ne odločim, da bom storila tisto, kar je prav in ne tistega, kar se mi zdi ljubše in lažje. In ne mislite, da mi gre dobro s temi slovesi. Prav nasprotno, a pretekle izkušnje me večkrat spomnijo na to, da je vredno, da je nujno. Mogoče je noro, a verjamem, da se bo nekaj rodilo. In smrti se pač ne da prelisičiti. Lahko odlašamo s slovesom, a rojstvo, ki je za njim, ne bo nič lažje, prej bi rekla, da celo težje.