Hvala

Danes sem že tarnala nad jutrišnjim prvim januarjem, kot že mnogo let do sedaj, češ  da bom spet cel dan poslušala tisti "srečno, zdravo, srečno, zdravo, zdravo, srečno ..." Priznam, ta prvi januar mi je res mučen, skorajda nesmiseln.
Voščila in novoletne želje, ki so zato, ker pač morajo biti, se mi zdijo tako prazna. Tako zelo prazna. Prazna, ker pozabljamo najprej na tisto besedo, saj veste ... Ja, hvala. Nekako jo kar preskočimo in prostor namenjen njej napolnimo z najboljšimi voščili in željami. Kaj več kot to je že pretežko.

Včasih mi je res težko reči hvala. Preprosto ne gre. Preveč je stvari, ljudi, dogodkov, ki niso takšni kot bi si želela. Preveč neizpolnjenih želja, preveč krivic, ki se ne bi smele zgoditi.
A beseda hvala ni beseda za smeh, veselje, topel objem, veličastno nebo, tisoče sončnih zahodov, iskrene pogovore, prijazne besede ... No, seveda, tudi za to, a nič manj za vse ostalo.

Beseda hvala je beseda hvaležnosti za življenje.

Danes je dan, ko moram reči hvala. In jutri tudi. Pa tudi pojutrišnjem. Preprosto moram.
Kaj bo tisoče dobrih želja, če nisem najprej hvaležna za vsakega, ki je poslan v moje življenje? Kaj nekomu pomeni tistih nekaj besed, če mu ne povem, da sem vesela, ker je tu? Bo sploh slišal tisti dve želji o sreči in zdravju, ko pa tako hrepeni po eni sami besedi? Tako zelo hrepeni, tako zelo kot jaz.
In tudi z našim življenjem se kaj hitro zgodi tako veste. Še preden zares rečem hvala za vse, kar je bilo v tem letu, ki je mimo, že grebem na kup želje za prihodnje. A nekje zmanjka, nekaj ostaja prazno.

Ja, nujno je reči hvala. Ne le za leto, ampak za vsak dan posebej. Ne le za lepe dni, ampak za vsak dan. Ne le za ljudi ob katerih mi je lepo, ampak tudi za tiste ob katerih je večkrat težko. In to je življenje. Kajti nič in nihče ni tu brez razloga.

Letos bom torej poizkusila pričeti voščilo z besedo hvaležnosti. Težko bo, mogoče nekajkrat celo pretežko, da bi to zares zmogla, a že tisto malo, če tudi neizrečeno, daje možnost, da je moj pogled nate najprej zahvala za nekaj čudovitega. Za nekaj, kar mi je bilo podarjeno iz ljubezni.

Včerajšnji teden

Včeraj, včeraj je bil sila zanimiv dan.

Ne samo včerajšnji, cel teden je bil tak. Tak, da sem ne malokrat potožila, da komaj čakam nedelje ali ponedeljka, ko bo vse tisto, kar je bilo zapisano na mojem malem namiznem koledarju, že na drugi strani in bom imela pred seboj teden, ki ima tudi dneve ob katerih ne piše nič. Obenem pa sem se vsakega od teh dni veselila in jih pričakovala. Včasih z veseljem, drugič malce s strahom, tretjič z upanjem ...

Tako je res prišla nedelja. Nedelja popoldan. Čas za katerega sem cel teden govorila in celo še tik preden sem prišla skozi vhodna vrata doma, da bo pisal zgodbo v postelji, v svetu globokih sanj, počitka, miru … A ni bilo tako.

Nisem mogla spati (pa s tem navadno res nimam težav :)). Tako sva se z Matejem odločila, da po dolgem času pogledava skupaj kak film in tako sva ob eni od romantičnih dram točila solze. Ja, ja, vemo kdo jih je točil boste rekli in na nek način imate prav, točila sem jih jaz, brisal jih je Matej. A še vedno trdim, da sva jih točila skupaj. Eno je res, da kar je mož je tudi žena in obratno, toda tukaj gre za nekaj drugega. Gre za hvaležnost, da lahko točim solze in za hvaležnost, da lahko te solze brišem. 

Življenje nas je mogoče naučilo, da so solze samo za šibke, pomehkužene ... Ne. Solze so za vse. Vesele, žalostne, obupane, srečne, zaljubljene, potrte ... So nekaj meni podarjenega, da bi lahko podarjala naprej. Čuvam jih za tisto najlepše in tisto najtežje. Za oboje. Čuvam jih za ljudi, odnose, stvari v katerih vem, da bo te solze nekdo obrisal brez, da bi za to prosila. Sprejemam in brišem jih takrat, ko mi jih nekdo kot nekaj dragocenega podari. In to lahko vem samo takrat, ko si dovolim oboje, točiti in brisati. Samo eno od tega dvojega ne prinese bistva. 

In takrat, ko se bojim svojih solz, ropam drugega tega, da bi mi jih lahko obrisal. Pa ne mislim z dlanjo ali robčkom. Brišem jih s tem, ko jih sprejemam. In kdor jih sprejema, ta ljubi. 

In prav tako ropam takrat, ko solz drugih ne sprejemam. Ropam sama sebe in tistega poleg mene. Ropam ga njihove lepote, ropam ga ljubezni.

http://www.igre123.com/angelica/slike/solza/33125

Sedaj vem zakaj nisem mogla spati. Čutila sem, da nekaj manjka. Sedaj sem hvaležna. Hvaležna Bogu za ta dar in veste, tudi On jih briše in toči. Zdi se mi, da  kar oboje hkrati, ker takrat, ko mu jih podarjam, da bi jih obrisal, pa naj bodo vesele ali žalostne jih že briše, briše s solznimi očmi. Ker On pač daje, sprejema in ljubi. Vedno.

In ja, ta na videz nepomemben dogodek, je osmislil cel teden. Nisem ga načrtovala, nisem ga pričakovala, zanj ni bilo potrebno napisati scenarija ali tri ure sestankovati ... Nič. Samo dovoliti mu je bilo treba, da je. Dovolitu mu, da se zgodi tam, kjer se mora najprej.

Ja, hvala za solze smeha na "nonasti" generalki, za solze ob filmu, za solze ob težkem kosilu, za solze jeze, ki jim nism dovolila, da bi bile to, kar morajo biti, za solze ob prijateljevem sporočilu, za solze sreče ob možu in za solze hvaležnosti pred Njim, ki jih daje in me tega uči.