Še enkrat: "Vse. Brez izjeme!"
Včasih je to dovolj, drugič bi ta razlog na vse pretege rada izvedela in tretjič kljub vsemu podvomim. Podvomim v to, da je lahko vsaka stvar, tudi in predvsem tista, najbolj težka, kruta, grozna...ja prav tista, ki najbolj boli, ali pa celo tista, ki sem jo zakopala nekam globoko, tako globoko, da sem že pozabila kako boli, ja, da je tudi ta z razlogom.
To ne pomeni, da so vse stvari dobre. Ne. Pomeni, da je veliko slabih stvari, ogromno slabih stvari in včasih se zgodi, da katera od teh stvari zaznamuje tudi naše življenje. A imamo nekaj več, nekaj, kar je večje od najhujše grozote. Imamo Ljubezen. Brezpogojno. Zastonjsko. Nedoumljivo.
In takrat, ko ji dovolimo, da vstopi ... ne bom rekla, da izvemo razlog, vem pa, da vidimo smisel. Smisel za vse prihodnje dni. Je tisto nekaj, kar v največji temi prižge luč. Tiso, ki najhujši stvari dovoli, da v njej zraste nekaj lepega, dobrega. Tisto, zaradi česar lahko sama pridem bližje tej Ljubezni in svobodi, ki je samo tam.
Svobodi, ki ni v tem, da sama izbiram, preračunavam, trpim, sodim, ločujem, obtožujem, uživam ... Amapk resnični svobodi, ki je samo v tem, da v tej Ljubezni sprejemam in ljubim. Vse. Brez izjeme.
In veste kaj: "Za pogum je nujno, da ima človek kaj izgubiti." (Khaled Hasseini: In v gorah odzvanja)
... in prav takrat največ prejme.
