Ker zmoreš še bolje

Nikoli ne bom pozabila šestletnega fantka, ki je dan za dnem poskrbel, da sem se vsaj enkrat v dnevu pošteno razjezila. Vsa teorija o posebnih pedagoških prijemih je bila takrat resnično uporabna snov le za to, da so bile strani učbenika polne. Tako sem se vrtela v krogu jeze, obupa, nemoči in izgubila upanje, da bi bilo lahko kdaj bolje. Nekega dne, ko je spet poskrbel, da slučajno ne bi pozabila dejstva, da marsikaj zelo dobro zna in to tudi praktično pokaže, pa sem ga mirno poklicala k sebi. Pogovorila sva se in na koncu sem mu rekla, da verjamem, da bo jutri bolje. Da verjamem, da se bo potrudil in vem, da on to zmore. Ne bom pozabila, kako je naslednji dan že takoj zjutraj pritekel k meni in rekel, da se bo danes potrudil. In se je. Ne samo tisti dan, ampak vse do zadnjega. To ne pomeni, da je bilo popolno, a se je trudil. Ta fantek mi je posebej prirastel k srcu. Ne vem kje je danes, ne vem, če se še trudi, a sem vesela, da sem bila takrat poleg, da sem se lahko ob njem naučila več kot se verjetno sploh zavedam. 

Ko tako premišljujem, ugotavljam, da delamo eno veliko napako. Prevečkrat izgovorimo 21 črk, ki izgledajo nekako takole:  … ker bi lahko bilo še bolje … Teh 21 črk, za katere si drznem reči, da ubijajo, prav teh se prevečkrat poslužujemo. Včasih zato, ker ne zmoremo reči pohvale, drugič je nočemo. Predvsem pa s temi besedami zmagamo. Zmagamo pred nekom, ki je moj brat, sestra, mož, žena, mama, prijatelj, oče ... Toda to ni zmaga. Ni. To je poraz. Velik poraz.

Za zmago, tisto pravo zmago, kjer ne zmagam jaz, kjer ne zmaga moj egoizem, potrebujem druge besede.

Ker zmoreš še bolje … ker zmoreš!

Te besede, te rojevajo upanje. Rojevajo zaupanje. Rojevajo pogum. Povedo, da nekaj ni bilo najboljše in obenem dajejo možnost, da tisto popraviš. Povedo, da ti nekdo zaupa, da verjame, da boš zmogel, dajejo vrednost.

In tu je zmaga. V sprejemanju nepopolnosti drugega, še prej pa sebe. Tu je prostor, da lahko nastane nekaj boljšega. Tu je prostor, če  hočemo ali ne, še za nekoga, ki ga prej ali slej potrebujemo in on potrebuje nas. Moramo jih izreči tudi sebi, saj jih bomo le tako sposobni  povedati tudi drugim. Da bi skupaj rastli. Da bi zmogli živeti s svojo nepopolnostjo, nemočjo, ker bomo le tako zmagovali.
In tako bomo sprejamli tudi nepopolnost drugega in je ne bomo obtoževali. Sprejemali kot priložnost, da smo za nekoga upanje, opora, da smo za nekoga nekdo, ki je vesel vsakega koraka naprej, a ostane poleg tudi, ko narediš dva nazaj.

Samo  v nepopolnosti lahko okusiš popolnost. Popolnost Boga. Njega, ki daje vse. On  je tisti, ki mi daje vrednost, ki verjame, da bom zmogla. On, ki ceni trud. On, ki daje možnost, nešteto možnosti. In vsakič znova, pa tudi, če si se zares potrudil, On še vedno govori: » zmoreš še bolje!« In to niso besede zaničevanja, egoizma, posmeha. Ne, to so besede nekoga, ki  mu ni vseeno zame. Nekoga, ki ljubi. In ta, ki ljubi, je vedno poleg.

K temu smo poklicani vsi. Poklicani svojim bližnjim govoriti "zmoreš še bolje," kar ne pomeni, da nismo hvaležni in veseli tistega, kar je že, ampak pomeni, da nam je za tega človeka mar. In te besede vedno prinesejo odgovornost. Odgovornost, da sem poleg. Da sem skupaj s teboj. In sem na kocnu vesela ... vesela zmage, ki je že v tem, da si stopil na to pot.

Biti pogumen

Precejšnji del življenja sem mislila, da biti pogumen pomeni premagati strah. Z lastno močjo premagati ali iti preko tistega, česar si do takrat nisem upala ali nisem zmogla. Toda vse bolj mi postaja jasno, da je pogum predvsem nekaj drugega.

Strah. Strah pred višino. Ta je eden tistih, ki bi jih lahko napisala z velikimi tiskanimi črkami. Tisti resničen strah, ko sta ti že dva metra nad tlemi čisto preveč, ko v zabaviščnem parku vedno čakaš na klopi, da pridejo vsi iz prostega pada ali pa, ko raje izbereš uro daljšo pot, da ti le ni potrebno iti čez most ... Strah skratka, ki ima upravičeno tako ime in s tem sem se kar nekako sprijaznila.

Ne dolgo tega pa sem se bolj ali manj nepričakovano znašla sredi Gradiške Ture, na plezalni smeri seveda. Poleg omenjenega strahu pred višino lahko dodam še to, da plezanje res ni ena izmed mojih specialnih disciplin in tako sem nekje sredi poti ugotovila, da ... me je resnično strah. Ideje, da bi šla nazaj niso prišle v poštev, ker bi morala pogledati kako zgleda svet pod ali za mano, helikopter pa tudi ni bil najboljša alternativa. :) Ostalo je torej le eno - iti naprej.

Od tega dne dalje je pogum zame predvsem dvoje.
Pogum je stopiti na pot. Na pot, ki je ne načrtuješ do potankosti, ampak jo le sprejmeš kot del, ki ga je potrebno prehoditi. Tako se včasih  zdi, da niti ne vemo kdaj smo na to pot stopili, ampak se tega zavemo šele takrat, ko se prične najhujši in najtežji del. In tu imaš na izbiro dvoje: iti ali obstati.
Če želiš iti, moraš zaupati. Zato biti pogumen pomeni tudi zaupati. Zaupati, da na tej poti nisi sam, da je tam vedno nekdo, ki mu je mar zate. Tako je lažje a ne nujno lahko.  Zaupati, da je roka, ki ti je ponujena v pomoč v trenutku, ko že skoraj izbereš tisti "obstati", roka, ki ne bo izpustila. In tu spoznaš, da strahu z lastno močjo ne moreš premagati. Premagaš ga, ko se zaveš in sprejmeš lastno nemoč in šibkost in dovoliš, da ti nekdo drug pomaga stopiti korak naprej.

Pogum pomeni z zaupanjem hoditi po poti. Z zaupanjem, da je ne glede na vse na koncu poti tisto nekaj, za kar je bilo vredno iti. Da so ljudje, ki so ti na tej poti dani tu z enim samim razlogom - da bi ti pomagali priti do cilja. In obratno seveda. Da sem jaz tista, ki ob nemoči in šibkosti človeka poleg mene ne pričnem z obsojanjem, ampak mu "ponudim roko", tisto malo a tako dragoceno kar imam ... da sem tam in verjamem, da mu bo uspelo, ker si želim, da bi tudi on prišel do cilja.

Tako je povsod, ne le na Gradiški Turi. Tako je v zakonu in vseh odnosih, tudi tistih, ki bi jih najraje izbrisala. Dokler želim vse sama ne gre, ne meni ne onemu poleg mene, ker sama pač ne zmorem, obenem pa pozabim podati roko njemu, ki jo potrebuje. 

Mislim, da je advent eden izmed tistih trenutkov, ko se odločimo ali bomo sredi ture obstali ali šli naprej. Ali si bomo priznali lastno nemoč in šibkost ter dovolili, da se prav tu rodi nekaj novega, da nam prav tu nekdo poda roko ... In verjemite, da je vredno, ne vredno, ampak nujno. Ker lahko se zgodi, da če obstanemo, zamudimo nekaj zelo dragocenega, veličastnega ... nekaj, kar je še lepše kot sončni zahod na vrhu Gradiške Ture.


Hvaležna za prijatelje, za ljudi, ki so z menoj na turi.