Pa reči, da ti nisi kdaj taka, a? Sem. In tega me je groza. Tega, da v vsakem trenutku mislim najprej na tistega, ki je že mimo ali pa na tistega, ki prihaja, ta sedajšnji pa ... Gre, brez, da bi se sploh dodobra zavedla, da je kdaj bil.
In nič drugače ni z odnosi, z ljudmi, ki so nam tako blizu. Pustiš, da gre ... Trenutka z njim ne izkoristiš, ali bolje rečeno ne živiš, zato, ker je menda bolj pomemben tisti, ki prihaja ali je pa pač odšel. Zato, ker sem bolj pomembna jaz in ne tisti poleg mene.
V tem mesecu je za menoj par takih trenutkov. Trenutkov, ko so ljudje pustili, da grem. Mogoče sploh niso vedeli in mogoče nikoli ne bodo, a meni ni bilo lahko.
Vem, potrebno je iti, nujno je, toda, če veš, da se lahko vrneš nazaj. Ko greš, ker veš, da boš naslednjič spet lahko prišel, tak kot si. Brez nepotrebne krame za katero misliš, da bo drugemu ugajala, preprosto prišel boš in bil tam, živel boš.
A včasih ni tako. In še preden se začnem pošteno jeziti in iskati razloge, pomislim, da sem mogoče jaz tista, ki nikoli ni prav zares prišla.
Ja, prihajamo s pričakovanji, željami, ideali. Odhajamo jezni, žalostni, razočarani.
Bodisi v vrsti na blagajni, ki je ne bi smelo biti in bi se mi morala vsaka trgovka nasmejati in prijazno pozdraviti, v minuti in pol poskenirati vse, kot, da ne vidi, da se mi mudi. Ali pa takrat, ko smo z nekom, ki nam je blizu, z nekom, za katerega smo prepričani, da bo za trenutek opazil našo žalost, se tam ustavil in nam dovolil, da pridemo še kdaj. A se to ne zgodi. In takrat odhajamo, ja, jezni, razočarani, žalostni ... V strahu in dvomu, če se laho še vrnemo, če je tam še prostor, če se nam sploh splača priti.
Težke so te stvari. A eno mi je jasno. Potrebno bo prihajati in sprejemati, brez pričakovanj, brez želja, brez idealov. Potrebno se bo naučiti živeti sedaj in s teboj. Takrat bomo odhajali veseli. Ne govorim o tem, da ne bi smeli sanjati, po nečem hrepeneti, ampak o tem, da bi to zmogli delati svobodno. Svoboda pa je samo v ljubezni. V ljubezni je prostor za vsakega in to vedno. V ljubezni lahko za trenutek pozabim nase in se ozrem na onega poleg mene.
In za začetek bo mogoče dovolj, če se v tem tednu trgovki na blagajni nasmehnem, jo pozdravim, se ji zahvalim in ji zaželim lep dan, pa naj v vrsti stojim pet minut ali eno. Kajti mogoče si prav ona želi danes priti k meni.
A včasih ni tako. In še preden se začnem pošteno jeziti in iskati razloge, pomislim, da sem mogoče jaz tista, ki nikoli ni prav zares prišla.
 |
| http://dailyinspiration101.blogspot.com/2011/04 |
Ja, prihajamo s pričakovanji, željami, ideali. Odhajamo jezni, žalostni, razočarani.
Bodisi v vrsti na blagajni, ki je ne bi smelo biti in bi se mi morala vsaka trgovka nasmejati in prijazno pozdraviti, v minuti in pol poskenirati vse, kot, da ne vidi, da se mi mudi. Ali pa takrat, ko smo z nekom, ki nam je blizu, z nekom, za katerega smo prepričani, da bo za trenutek opazil našo žalost, se tam ustavil in nam dovolil, da pridemo še kdaj. A se to ne zgodi. In takrat odhajamo, ja, jezni, razočarani, žalostni ... V strahu in dvomu, če se laho še vrnemo, če je tam še prostor, če se nam sploh splača priti.
Težke so te stvari. A eno mi je jasno. Potrebno bo prihajati in sprejemati, brez pričakovanj, brez želja, brez idealov. Potrebno se bo naučiti živeti sedaj in s teboj. Takrat bomo odhajali veseli. Ne govorim o tem, da ne bi smeli sanjati, po nečem hrepeneti, ampak o tem, da bi to zmogli delati svobodno. Svoboda pa je samo v ljubezni. V ljubezni je prostor za vsakega in to vedno. V ljubezni lahko za trenutek pozabim nase in se ozrem na onega poleg mene.
In za začetek bo mogoče dovolj, če se v tem tednu trgovki na blagajni nasmehnem, jo pozdravim, se ji zahvalim in ji zaželim lep dan, pa naj v vrsti stojim pet minut ali eno. Kajti mogoče si prav ona želi danes priti k meni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar