Voščila in novoletne želje, ki so zato, ker pač morajo biti, se mi zdijo tako prazna. Tako zelo prazna. Prazna, ker pozabljamo najprej na tisto besedo, saj veste ... Ja, hvala. Nekako jo kar preskočimo in prostor namenjen njej napolnimo z najboljšimi voščili in željami. Kaj več kot to je že pretežko.
Včasih mi je res težko reči hvala. Preprosto ne gre. Preveč je stvari, ljudi, dogodkov, ki niso takšni kot bi si želela. Preveč neizpolnjenih želja, preveč krivic, ki se ne bi smele zgoditi.
A beseda hvala ni beseda za smeh, veselje, topel objem, veličastno nebo, tisoče sončnih zahodov, iskrene pogovore, prijazne besede ... No, seveda, tudi za to, a nič manj za vse ostalo.
Beseda hvala je beseda hvaležnosti za življenje.
Danes je dan, ko moram reči hvala. In jutri tudi. Pa tudi pojutrišnjem. Preprosto moram.
Kaj bo tisoče dobrih želja, če nisem najprej hvaležna za vsakega, ki je poslan v moje življenje? Kaj nekomu pomeni tistih nekaj besed, če mu ne povem, da sem vesela, ker je tu? Bo sploh slišal tisti dve želji o sreči in zdravju, ko pa tako hrepeni po eni sami besedi? Tako zelo hrepeni, tako zelo kot jaz.
In tudi z našim življenjem se kaj hitro zgodi tako veste. Še preden zares rečem hvala za vse, kar je bilo v tem letu, ki je mimo, že grebem na kup želje za prihodnje. A nekje zmanjka, nekaj ostaja prazno.
Ja, nujno je reči hvala. Ne le za leto, ampak za vsak dan posebej. Ne le za lepe dni, ampak za vsak dan. Ne le za ljudi ob katerih mi je lepo, ampak tudi za tiste ob katerih je večkrat težko. In to je življenje. Kajti nič in nihče ni tu brez razloga.
Letos bom torej poizkusila pričeti voščilo z besedo hvaležnosti. Težko bo, mogoče nekajkrat celo pretežko, da bi to zares zmogla, a že tisto malo, če tudi neizrečeno, daje možnost, da je moj pogled nate najprej zahvala za nekaj čudovitega. Za nekaj, kar mi je bilo podarjeno iz ljubezni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar