Ko posije

Danes je po dolgem času posijalo. Sonce.

Prav malce sem si oddahnila, ko se gam zjutraj zagledala skozi okno. Led  bo mogoče vsaj malček izgubil svojo moč in tudi, če se še tako trudi, da bi uničil vse, je sonce še vedno močnejše. To me pomiri.

Ko se je Matej vrnil iz službe sva se odpravila na sprehod. Tokrat prvič na Mark. S hitrimi koraki sva hodila po poti navzgor v upanju, da uloviva košček, košček sonca. In sva ga. Počutila sem so kot majhen otrok, ko mu uspe nov korak. 

Ko sva se vračala nazaj, sva se usedla na eno od klopi. In spoznala sem, kako pomembno se je ustaviti. Ustaviti zato, da lahko v miru občuduješ barve, ki se pred teboj rišejo na nebu. Da začutiš rahel veter, ravno toliko, da te malce zazebe. Ko poslušaš hrušč mesta, opazuješ luči avtomobilov, ki jih že ni več še preden jih pravzaprav vidiš. Kako pomembno se je ustaviti, da sploh lahko vidiš stvari, ki jih drugače spregledaš ali pa so preveč samoumevne, da bi pritegnile tvojo pozornost.

 

Najpomembnejše pa je pustiti soncu, da te ogreje. Pustiti, da posveti v tiste najbolj temne, težke prostore nas samih. Da tam topi led, da bo lahko na pomlad vzklilo nekaj novega, lepega, kljub vsem polomljenim vejam. Vse to bo skupaj s soncem raslo in, ko bo spet začelo ledeneti, bo močnejše, trdnejše.

 Pomembno se je ustaviti pred Njim ali še bolje, ob Njem. Pustiti, da sveti in greje. Pustiti, da topi. Takrat opazimo nove barve, ki se rišejo...Opazimo, kdaj smo se pozabili ustaviti. Opazimo, da smo prevečkrat le sami s seboj hiteli in iskali, spregledali pa klop, ki nam je bila ponujena.

Naj vsaj greje.