Včeraj sem plesala

Ja, včeraj sem plesala. Z majhnimi koraki po kuhinji. Bila sem srečna. Preprosto zato, ker sem lahko pekla kruh in ker je bil to že četrti dan zapored, ko me ni nič bolelo. Pa Matej je bil na kavču, z zvitim gležnjem, a po dolgem času sva čisto v miru preživela par dni skupaj.

Mislila sem, da vem kako je vsak trenutek podarjen. Mislila sem tudi, da vem, kako še zdaleč ni vse odvisno samo od mene. A sem se morala ponovno učiti. Učiti zato, da bi znala in zmogla to živeti. 

Z danes na jutri sem obležala v postelji za več kot mesec dni. Ne bom tajila, da včasih prav z veseljem popoldne ležem na kavč ali pa zjutraj kakšno uro podaljšam. Toda biti samo doma, kar naenkrat izpustiti tisoč in eno stvar iz rok in le ležati, čakati in upati na najboljše, to mi res ne gre. Krivično, nepošteno, Bog mi vse samo jemlje. Ja, precej sem »prejamrala«. Pa ni bilo nič bolje, ne zame in ne za ljudi okrog mene. In sem spet prišla do tistega »sprejmi«. Vsak dan znova.

Sprejeti vse strahove in dvome, sprejeti skrbno pomoč moža, sorodnikov in prijateljev, sprejeti vse migrene in ure čakanja, da mine, sprejeti jemanje krvi, ki ga resnično ne maram, pa vse neprespane noči in spodbudne besede. Predvsem pa sprejeti lastno nemoč. In prositi. Narediti prostor za ljubezen. Ljubezen Očeta, ljubezen moža, ljubezen prijateljev ...

Toliko lepih stvari se je zgodilo za temi štirimi stenami v tem mesecu. Takšnih, ki bi jih verjetno spregledala v norem tempu življenja. In današnji svet me želi večkrat prepričati v nasprotno. Včasih mu celo verjamem, toda danes ne. Danes vem, da človeka osreči le to, da sprejme poslanstvo, ki mu je zaupano, tudi tisto, za štirimi stenami v postelji, s skuštrano glavo in pretegnjeno pižamo. In takrat lahko svobodno zaplešeš po kuhinji, ko se iz pečice že vije vonj domačega kruha. Ja, danes sem srečna in hvaležna.

Pot

Pred kratkim sem prijatelju v pogovoru rekla, da je pot najtežja takrat, ko ne hodiš po njej. V tistem trenutku nisem kaj dosti premišljevala o teh besedah, a od tistega dne me vsak dan spremljajo z neko posebno težo. Predvsem se mi zdijo iz dneva v dan bolj resnične.

Da, vsaka pot je najtežja takrat, ko ne hodiš po njej. Preveč neznanega prinaša. Preveč tujega. Prinaša pričakovanja in želje ljudi in prinaša moja pričakovanja in moje želje. Pot postane naša naloga, ki jo moramo opraviti z odliko, drugače nima vrednosti. In kaj rado se zgodi, da obstanemo nekje na začetku, da se na pot sploh ne podamo, ker se nam zdi prezahtevna in mogoče celo nesmiselna.
 
Večino časa sem mislila, da je za začetek poti najpomembnejša odločitev. To, da se za nekaj odločiš in pri tem vztrajaš. Ali bolje rečeno, da je vedno najnujnejše sprejeti odločitev, če želiš stopiti na pot ali po njej nadaljevati. A danes, danes bi odgovorila drugače.

Če želiš stopiti na pot, se moraš zanjo najprej zahvaliti.

commons.wikimedia.org

Zahvaliti se, ker takrat spoznamo, da pravzaprav vse, kar nas na tej neznani poti čaka, ni sad naše odločitve, naših dobrih in manj dobrih dejanj. Da ni nič sad izpolnjenih želja in pričakovanj. Zahvaliti se moramo, da bi spoznali, kako velik dar je pot. 

Nujo se je zahvaliti za pot, ki je pred nami, da spoznamo kako šibki in krhki smo kot ljudje. Nemočni. In prav takšnim, krhkim, ranjenim, nemočnim, je ta pot zaupana. Da, zaupana je meni. Meni, ker nekdo verjame, da bom zmogla. To ne pomeni, da na tej poti ne bom nikdar padla, nič naredila narobe, bila razočarana … Ne, pomeni le, da bom po tej poti hodila kot človek, ki se uči hoditi. Korak za korakom. Kot človek, ki marsičesa ne razume, a ve, da je ljbuljen. Tak kot je.
In povem vam, res je lažje. Lažje, ko narediš prvi korak z zupanjem in hvaležnostjo, da Oče, ki te je poslal na to pot ve,  kam le ta pelje.

Vsaka pot je dar in ne naloga. Dar, ki ga lahko le sprejmeš. V tem je resnična svoboda človeka, ki ve, da mora priti do cilja.

Za zaprtimi vrati

Težki dnevi. Ali vsaj nenavadno čudni. Nepoznani. In takšnih dni me je strah. Pravzaprav, strah me je tistih, ki šele prihajajo. Tistih, ki bodo zahtevali nove odločitve, nove korake, težke objeme in nove ljudi, tistih, ki bodo za seboj puščali večne spomine.

Iz strahu zapiramo vrata. Celo zaklepamo jih. Pa ne mislim le tistih, vhodnih, ampak tistih, ki nas ločujejo od ljudi, od življenja. Tudi sama večkrat zaprem svoja. Zdi se, da bo tam varno. Da bo mogoče vse skupaj že mimo, ko jih bom ponovna odprla.

http://pixshark.com/open-old-wooden-door.htm

Pred kratkim sva se z Matejem sprla in nekje sredi pogovora sem zaprla vrata. Hotela sem biti tam, kjer lahko vedno zmagujem, kjer ni porazov in težkih stvari. Kjer lahko sama izbiram in imam vedno prav. Tam, kjer se zdi vsaj malček bolj varno. Priznam, da zmorem tam kar dolgo vztrajati, a tokrat nisem. Tisti dan sem se naučila nekaj novega. Matej si je namreč upal stopiti skozi moja zaprta vrata. Objel me je. Ni me obsojal, ne pustil same. Objel me je. Ker ljubezen, ljubezen zmore in mora stopiti skozi zaprta vrata. Zmore, ker ji je mar za človeka. Ker ve, da odrešuje s tem, ko odpušča in tako najbolj ljubi.

Ljubezen je pač nora. Bolj kot se jo trudim razumeti, manj mi je jasno. Zato se jo trudim sprejeti. Sprejeti tudi tam, za zaprtimi vrati mojega življenja. Tam, kjer se zdi najbolj varno a je v resnici le smrt. Kajti ljubezen ne more živeti sama. Potrebuje nekoga, da lahko sploh pokaže, da je zares ona in, da misli popolnoma resno.

Da, zato so ti dnevi tudi tako lepi. Ker puščajo večne spomine. In večni so le tisti, ki so v svoji sredi dovolili Ljubezni, da vstopi in jim pokaže, da je to zares ona. Da misli iti do konca, da je pripravlejna delati nore reči, da bi jo sprejeli. Predvsem pa, da bi se je naučili. Da bi to ljubezen živeli.

Ko pustiš, da te Ljubezen objame, nič več ne sprašuješ. Dovolj je vedeti, da je tam in, da je večja od vsakega strahu, ker ga premaga že s tem, ko vstopi. Takrat zmoreš stopiti ven, v življenje, ker veš, da imaš tisto, česar si se najbolj bal izgubiti.

Nekaj pač moraš ljubiti

Ljubezen, ki jemlje

Velik del prostora v najinih omarah je zapolnjen s fotoalbumi. Ljubezen do fotografij lahko pripišem mami. Od kar pomnim je bila ena tistih, ki je na vsakem družinskem praznovanju že pred začetkom tekala s fotoaparatom, v filmski trak poskušala ujeti vse možne kobinacije ljudi, ki so bili v njeni bližini ter kmalu za tem fotografije razvila ter jih skrbno uredila v fotoalbumih. Ja, to je eno tistih opravil, ki so mi nujna. In danes na praznovanjih namesto mame velikokrat kričim jaz, povprečno razvijem še enkrat toliko fotografij kot ona in še vedno sem zaljubljena v večere na kavču, kjer lahko sama ali v družbi meni dragih, gledam že nič kolikokrat videne fotografije. 

http:/20quotes/thepeopleproject.com/photography-people/photography%

Včasih jih gledam brez posebnega razloga, drugič me zanima nek detajl iz leta 1998, tretjič bi se rada nasmejala ... Toda zgodi se, da je gledanje fotografij nekaj zelo težkega. Težkega, ker se zdi, da ni ničesar več. Da nekdo vse jemlje. Jemlje ljudi, dogodke, jemlje nasmejane obraze, leta, poglede ... Da nekdo jemlje toliko lepih stvari, ki jih ne bom mogla nikoli več doživeti. Zame je to vedno znova težko spoznanje. Včasih se zdi celo pretežko, da bi v njem našla še kaj malega upanja.

Takrat, ko sem na točki, ko se zdi vse kruto, nepošteno in grdo, takrat navadno ostanem na isti strani. Pozabim obrniti novo stran. Ali bolje rečeno, nočem je obrniti. Nočem, ker ne vem kaj bom videla. Toda vedno, ko zmorem korak naprej, ko obrnem stran, spet vidim nasmejane obraze, lepe pokrajine in ljudi, ki so mi bili podarjeni. In, če mi uspe priti do zadnje fotografije v zadnjem albumu, je tam prostor za nove.  Nove obraze, poglede, pokrajine ... Za novo življenje.

Priznam da te logike ne razumem najbolje. Včasih se namreč zelo trudim, da bi (kot se pritiče za žensko) vsaki stvari prišla do konca. Pa ne gre. Ne vem zakaj ljudi iz fotografij ne slišim več, ne vem zakaj se tista nasmejana deklica, danes le stežka nasmehne, ne vem zakaj je bil travnik včasih tako lep, ne vem ...
Da, marsičesa ne vem in še manj razumem a nekaj mi je jasno. Veste, fotografije skrivajo veliko več kot je moč videti. Skrivajo življenje.

Življenje, ki je v tem, da sprejemaš. Sprejemaš z velikim zaupanjem, da bo tudi v prihodnjem dnevu priložnost za novo fotografijo, ki bo očarala. In življenje, ki je hvaležno za vse fotografije, tiste v fotoalbumu in tiste, ki so shranjene nekje globoko. Tako nobena fotografija ni mrtva, kajti tisto, kar skriva v sebi je del mene, del mojega življenja, del tega kar sem in kar prinašam ljudem.

To je ta nora Ljubezen, ki jemlje. Jemlje, da bi imeli še več. Vem, popolna norost, ki je ne razumem. Zato se trudim vedno znova obrniti nov list, sprejeti nove odločitve, sprejeti nove ljudi, dogodke in pokrajine. Ne, ker bi si tega vedno želela, saj me je na trenutke pošteno strah, a ker vem, da moram. Ker bom le tako lahko rastla, se razvijala in izpolnila svoje poslanstvo. Le tako bodo lahko nastajle nove fotografije, ki bodo pričale o življenju. Življenju, ki je zmoglo narediti korak naprej. Življenju, ki je sprejelo nor načrt Ljubezni, ki daje. Vedno.

Kje si, življenje?

Mar skrilo si se pod veko trudnega očesa,
v osamljen list golega drevesa.
Mogoče si v verzu zadnjega besa
al´ poljubu mojega slovesa.

Povej življenje, kje si?

Mogoče te skrila dlan je proseča,
misel ta trudna al` zarja žareča.
Mar v vonju si, ki daje ga roža dehteča,
al´ v objemu pestuje te roka ljubeča.

Tu si, življenje.
V iščočih poljanah človeka.
Brez konca, brez kraja.

Potuj človek, potuj kot reka,
kajti smrt je obstati
v poljani iščočega človeka.

Pogled

Pogled.
Moj, tvoj in najin.
Zakrit.
Tvoja dlan narahlo
vzame mojo.
Sprejme.
Pogled ta, ki čakal je,
da spet postane
tisti prvi.
Le moj, tvoj in najin.

Boj

Več ljudi in dogodkov je želelo v meni pustiti prepričanje, da mora grdo umreti. Da si ne zasluži življenja. Da mora umreti tako, da ga ubiješ z grdim. Da, grdo z grdim. A menim, da temu ni tako. Z grdim ubijemo lepo, grdo pa živi naprej. Ne le živi, celo več ga je, razširja se. Ubijemo ga še preden mu damo možnost, da bi se v njem rodilo lepo.

Hude boje bijemo. Boje med grdim in lepim. Med življenjem in smrtjo.

Pozabljamo, da lahko samo lepo zmaga nad grdim. Temo lahko premaga le svetloba. In le življenje premaga smrt.

Manjka nam odločitev, ki bi izbrale življenje. In odločiti se za življenje, pomeni življenje sprejeti. Ne spremeniti, ne prilagoditi ga ampak sprejeti. Da, tudi grdo je potrebno sprejeti. To je pot življenja. Pot svobode. Pot Ljubezni.

Pot ljubezni se prične takrat, ko zmoremo grdemu reči odpuščam ti. To pa lahko reče le nekdo, ki ve, da je ljubljen. Nekdo, ki ve, da z ljubeznijo ne bo ničesar izgubil, ker vse kar potrebuje že ima. Nekdo, ki ve, da mu še tako grda stvar ne more vzeti bistva - tega, da je ljubljen. Neskončno ljubljen od Očeta.

Samo z Njim zmoreš stopiti v grob, ker veš, da bo odvalil skalo. Ker veš, da bo življenje vedno zmagovalo, tudi, če bo pot težka, krvava in osamljena.

Razdejanje.

Na enem od predavanj me je močno nagovorila zgodba o orlu. Ti menda lahko živijo dolgo let, toda pot do tja ni tako preprosta. Tam nekje na sredini življenja se mora orel umakniti na samo, v gore. Tam si mora najprej ob skalah obrusiti ukrivljen kljun, da mu zraste nov. S tem novim si nato potrga kremplje, ki so predolgi. Ko mu tako zrastejo novi, si mora z njimi izpuliti staro perje, da ga nadomesti novo, saj je staro pretežko, da bi z njim lahko letel. Ko mu to uspe, se vrne in živi naprej.

Verjetno ni potrebno posebej poudariti, da je vse skupaj precej boleča stvar. Boleča a nujna. Tako nujna, ker gre za preživetje.

 

http://www.gore-ljudje.net/novosti/37683/

Do tega pridemo prej ali slej vsi. Do točke, kjer je potrebno pogledati svoj kljun, kremplje, perje … še preden bi bil kljun preveč ukrivljen, še preden bi bili kremplji predolgi in še preden bi bilo perje pretežko. Zato je nujno pogledati pred tem, takrat, ko se vse zdi še lepo. Morda celo najlepše. Naš kljun je močan, kremplji ostri in trdni, in perje dolgo, lepo, bogato.

Trenutek, ko bi zlahka zaspali, se malce odpočili, uživali ob ponosu na prehojeno pot in razkazovali svoj kljun, svoje kremplje in košato perje.

Na tej točki torej, imamo na izbiro dvoje – življenje ali smrt. Nič več in nič manj od tega.

V teh dneh, sem marsikje na tej točki. In izbirati življenje ni najenostavnejša pot. A nujna. Izbirati življenje v odnosu do moža, do prijateljev, do staršev. Izbirati življenje v projektih, delu, sestankih in vsakdanjih opravilih.

Izbira življenja je svobodna odločitev za rast. In rast ni samoumevna in niti lahka, ampak zahteva napor, pogum, voljo in trden temelj. In ta trden temelj je edina stvar na kateri lahko zraste nekaj novega. In včasih je, da bi ta temelj videli, potrebno razdejanje. Razdejanje, ki iz našega življenja odstrani vse, kar je bilo brez temelja in nam pomaga videti tistega, enega in edinega, pravega. Edino tu je možnost za rast, ki vodi v življenje. Ko ta temelj odkrijemo smo na vrhu gore, tam, kjer vemo, da je edina možnost populiti in obrusiti vse, kar nam preprčuje, da bi svobodno poleteli nazaj v življenje. Tisto pravo.

Biti človek

Biti človek je dar.

Biti dober človek je svobodna izbira.

Biti popoln človek je nedosegljiv cilj.

Biti ljubljen človek  pa pomeni življenje živeti kot dar,

kjer lahko v ljubezni svobodno izbiraš dobro in vztrajaš na poti k nedosegljivemu.

Zgodi se, da se v popolavi tisočih stvari v moji glavi, izgubum nekje na sredi poti. Nekje, kjer se mi zdi nesmiselno iti naprej. Nekje, kjer je bolj modro molčati. Nekje tam, kjer je skrajna točka udobja in varnosti. Tam je varno. Vsaj nekaj časa.

V zadnjem času sem se srečevala z ne ravno najlažjimi dogodki. Predvsem takimi, ki ti zlahka vzamejo upanje, pogum, lepoto, veselje ... Tako sem se znašla sredi boja med tisto skrajno točko udobja in varnosti ter točko koraka v neznano. V neznano o katerem bi rada vedela vse. Neznano, za katerega vem, da sem praktično nemočna. Lahko ga živim, ne moremo pa ga načrtovati, kajti tudi, če bi načrtovala, to še ne pomeni, da bi ga tako tudi živela.

In v takih trenutkih, je tisti "iti naprej" še toliko težji. Težji, ker vem, da me mogoče tam čaka odpoved lastnim željam, interesom. Ker vem, da bo tam potrebno sprejemati in to ni vedno najlažje. Ker vem, da bo tam potrebno odpuščati in prosti odpuščanja. 

Predvsem pa se bojim narediti ta korak, ker se bojim, da ne bi bila ljubljena. Toda ...

Vse bolj mi postaja jasno, da v naših odnosih živimo veliko zmedo. In ta se prične pri tem, da zmoremo imeti nekoga radi le v njegovi popolnosti, da mislimo, da moramo biti tudi sami popolni, ker si drugače ljubezni ne zaslužimo. A prej ali slej trčimo ob nepopolnost. Nepopolnost mene in človeka ob meni. Takrat zlahka podvomimo v dobro. Dobro v meni in človeku poleg mene. Nekdo pa, ki ni dober, si hitro ne zasluži spoštovanja, ljubezni, besede ali dveh ...

Zato se vse prične pri daru. Pri tem, da je življenje dar in da bi ga morali tako tudi živeti. Pravzaprav, dar je potrebno sprejeti. Se zanj zahvaliti. In veste, vse se je pričelo iz ljubezni. Nismo si ga prislužili, nismo bili dobri, popolni in si s tem zagotovili vstopnice za življenje. Ne. Bili pa smo ljubljeni. V samem začetku, pa če si to priznamo ali ne. In naše poslanstvo je živeti kot ljubljeni. Ne kot nekdo, ki si mora ljubezen kupiti, ampak kot nekdo, ki jo zmore živeti. Le tako lahko vsakega sprejemeš kot dar, kot nekaj, kar ti je bilo podarjeno, da bi lahko v polnosti živel načrt ljubezni. In ne, da smo bili, ampak smo še vedno. In tu, tu se skriva popolnost.

Ker zmoreš še bolje

Nikoli ne bom pozabila šestletnega fantka, ki je dan za dnem poskrbel, da sem se vsaj enkrat v dnevu pošteno razjezila. Vsa teorija o posebnih pedagoških prijemih je bila takrat resnično uporabna snov le za to, da so bile strani učbenika polne. Tako sem se vrtela v krogu jeze, obupa, nemoči in izgubila upanje, da bi bilo lahko kdaj bolje. Nekega dne, ko je spet poskrbel, da slučajno ne bi pozabila dejstva, da marsikaj zelo dobro zna in to tudi praktično pokaže, pa sem ga mirno poklicala k sebi. Pogovorila sva se in na koncu sem mu rekla, da verjamem, da bo jutri bolje. Da verjamem, da se bo potrudil in vem, da on to zmore. Ne bom pozabila, kako je naslednji dan že takoj zjutraj pritekel k meni in rekel, da se bo danes potrudil. In se je. Ne samo tisti dan, ampak vse do zadnjega. To ne pomeni, da je bilo popolno, a se je trudil. Ta fantek mi je posebej prirastel k srcu. Ne vem kje je danes, ne vem, če se še trudi, a sem vesela, da sem bila takrat poleg, da sem se lahko ob njem naučila več kot se verjetno sploh zavedam. 

Ko tako premišljujem, ugotavljam, da delamo eno veliko napako. Prevečkrat izgovorimo 21 črk, ki izgledajo nekako takole:  … ker bi lahko bilo še bolje … Teh 21 črk, za katere si drznem reči, da ubijajo, prav teh se prevečkrat poslužujemo. Včasih zato, ker ne zmoremo reči pohvale, drugič je nočemo. Predvsem pa s temi besedami zmagamo. Zmagamo pred nekom, ki je moj brat, sestra, mož, žena, mama, prijatelj, oče ... Toda to ni zmaga. Ni. To je poraz. Velik poraz.

Za zmago, tisto pravo zmago, kjer ne zmagam jaz, kjer ne zmaga moj egoizem, potrebujem druge besede.

Ker zmoreš še bolje … ker zmoreš!

Te besede, te rojevajo upanje. Rojevajo zaupanje. Rojevajo pogum. Povedo, da nekaj ni bilo najboljše in obenem dajejo možnost, da tisto popraviš. Povedo, da ti nekdo zaupa, da verjame, da boš zmogel, dajejo vrednost.

In tu je zmaga. V sprejemanju nepopolnosti drugega, še prej pa sebe. Tu je prostor, da lahko nastane nekaj boljšega. Tu je prostor, če  hočemo ali ne, še za nekoga, ki ga prej ali slej potrebujemo in on potrebuje nas. Moramo jih izreči tudi sebi, saj jih bomo le tako sposobni  povedati tudi drugim. Da bi skupaj rastli. Da bi zmogli živeti s svojo nepopolnostjo, nemočjo, ker bomo le tako zmagovali.
In tako bomo sprejamli tudi nepopolnost drugega in je ne bomo obtoževali. Sprejemali kot priložnost, da smo za nekoga upanje, opora, da smo za nekoga nekdo, ki je vesel vsakega koraka naprej, a ostane poleg tudi, ko narediš dva nazaj.

Samo  v nepopolnosti lahko okusiš popolnost. Popolnost Boga. Njega, ki daje vse. On  je tisti, ki mi daje vrednost, ki verjame, da bom zmogla. On, ki ceni trud. On, ki daje možnost, nešteto možnosti. In vsakič znova, pa tudi, če si se zares potrudil, On še vedno govori: » zmoreš še bolje!« In to niso besede zaničevanja, egoizma, posmeha. Ne, to so besede nekoga, ki  mu ni vseeno zame. Nekoga, ki ljubi. In ta, ki ljubi, je vedno poleg.

K temu smo poklicani vsi. Poklicani svojim bližnjim govoriti "zmoreš še bolje," kar ne pomeni, da nismo hvaležni in veseli tistega, kar je že, ampak pomeni, da nam je za tega človeka mar. In te besede vedno prinesejo odgovornost. Odgovornost, da sem poleg. Da sem skupaj s teboj. In sem na kocnu vesela ... vesela zmage, ki je že v tem, da si stopil na to pot.

Sprejeti prihod

Ti prazniki so bili eni lepših kar jih pomnim. Navadno te, če rečeš tak stavek, skoraj vsak vpraša, kaj se je zgodilo, da so bili tako lepi. Največkrat ob tem pričakujejo poročilo o izrednih dogodkih, a moj odgovor ni takšen. No, vsaj na prvi pogled ne.

Ti prazniki so bili polni malih prihodov. Takšnih za katere navadno »zmanjka časa« ali pa imamo ravno takrat kaj »bolj pomembnega«.

Prihod je nekaj zelo svetega in vsak prihod je malo rojstvo. Sveto rojstvo.

Poklicani smo, da prihajamo k drugim. In poklicani, da dovolimo drugim prihajati k nam.

Bog je prišel k nam. Bog je prišel k meni. Zanj ni nič bolj pomembnega kot to, da je tu, poleg mene in, da sem jaz poleg Njega. Prišel je, da bi me tega naučil, da bi bil tudi vsak moj prihod svet in bi rojeval. Rojeval upanje.

Ja, prihajati k drugim pomeni rojevati upanje. Upanje, brez katerega bi bilo nesmiselno živeti. In tega nam, dragi moji, danes tako zelo manjka. Manjka, ker mislimo, da lahko vse naredimo sami. Jaz tu, jaz tam in na koncu tako velik kup mene, da ne vidim nič drugega. A življenje nas prej ali slej pripelje do trenutka, ko spoznamo, da sami vsega ne zmoremo. Takrat upanja zmanjka. Takrat, ko bi ga najbolj potrebovali ga ni.

Zato je pomembno priti in sprejemati tiste, ki pridejo. Ker vsak moj prihod sporoča, da mi je mar zate, da te imam rada, da časa s teboj ne more nadomestiti nič »bolj pomembnega«. In obratno. Samo v odnosu je prostor za rojstvo. Vem, da se prihod Boga zdi marsikomu prazen, nemogoč, nepomemben in mogoče celo izmišljen. Velikokrat tudi meni. Zdi se tak, ker ga ne sprejmem. A ko ga sprejmem se nekaj rodi. 

Težko je to razumeti, ker ljudje pač ... Velikokrat prihajamo brez, da bi sprejeli in velikokrat sprejemamo brez, da bi prišli. 

Vsak prihod mora biti obenem tudi sprejem. Drugače ni svet. Niti ne rojeva upanja, saj priti pomeni ljubiti. Ljubiti pomeni sprejeti. In tam, kjer si ljubljen in sprejet, je upanje. Vedno.