Ker zmoreš še bolje

Nikoli ne bom pozabila šestletnega fantka, ki je dan za dnem poskrbel, da sem se vsaj enkrat v dnevu pošteno razjezila. Vsa teorija o posebnih pedagoških prijemih je bila takrat resnično uporabna snov le za to, da so bile strani učbenika polne. Tako sem se vrtela v krogu jeze, obupa, nemoči in izgubila upanje, da bi bilo lahko kdaj bolje. Nekega dne, ko je spet poskrbel, da slučajno ne bi pozabila dejstva, da marsikaj zelo dobro zna in to tudi praktično pokaže, pa sem ga mirno poklicala k sebi. Pogovorila sva se in na koncu sem mu rekla, da verjamem, da bo jutri bolje. Da verjamem, da se bo potrudil in vem, da on to zmore. Ne bom pozabila, kako je naslednji dan že takoj zjutraj pritekel k meni in rekel, da se bo danes potrudil. In se je. Ne samo tisti dan, ampak vse do zadnjega. To ne pomeni, da je bilo popolno, a se je trudil. Ta fantek mi je posebej prirastel k srcu. Ne vem kje je danes, ne vem, če se še trudi, a sem vesela, da sem bila takrat poleg, da sem se lahko ob njem naučila več kot se verjetno sploh zavedam. 

Ko tako premišljujem, ugotavljam, da delamo eno veliko napako. Prevečkrat izgovorimo 21 črk, ki izgledajo nekako takole:  … ker bi lahko bilo še bolje … Teh 21 črk, za katere si drznem reči, da ubijajo, prav teh se prevečkrat poslužujemo. Včasih zato, ker ne zmoremo reči pohvale, drugič je nočemo. Predvsem pa s temi besedami zmagamo. Zmagamo pred nekom, ki je moj brat, sestra, mož, žena, mama, prijatelj, oče ... Toda to ni zmaga. Ni. To je poraz. Velik poraz.

Za zmago, tisto pravo zmago, kjer ne zmagam jaz, kjer ne zmaga moj egoizem, potrebujem druge besede.

Ker zmoreš še bolje … ker zmoreš!

Te besede, te rojevajo upanje. Rojevajo zaupanje. Rojevajo pogum. Povedo, da nekaj ni bilo najboljše in obenem dajejo možnost, da tisto popraviš. Povedo, da ti nekdo zaupa, da verjame, da boš zmogel, dajejo vrednost.

In tu je zmaga. V sprejemanju nepopolnosti drugega, še prej pa sebe. Tu je prostor, da lahko nastane nekaj boljšega. Tu je prostor, če  hočemo ali ne, še za nekoga, ki ga prej ali slej potrebujemo in on potrebuje nas. Moramo jih izreči tudi sebi, saj jih bomo le tako sposobni  povedati tudi drugim. Da bi skupaj rastli. Da bi zmogli živeti s svojo nepopolnostjo, nemočjo, ker bomo le tako zmagovali.
In tako bomo sprejamli tudi nepopolnost drugega in je ne bomo obtoževali. Sprejemali kot priložnost, da smo za nekoga upanje, opora, da smo za nekoga nekdo, ki je vesel vsakega koraka naprej, a ostane poleg tudi, ko narediš dva nazaj.

Samo  v nepopolnosti lahko okusiš popolnost. Popolnost Boga. Njega, ki daje vse. On  je tisti, ki mi daje vrednost, ki verjame, da bom zmogla. On, ki ceni trud. On, ki daje možnost, nešteto možnosti. In vsakič znova, pa tudi, če si se zares potrudil, On še vedno govori: » zmoreš še bolje!« In to niso besede zaničevanja, egoizma, posmeha. Ne, to so besede nekoga, ki  mu ni vseeno zame. Nekoga, ki ljubi. In ta, ki ljubi, je vedno poleg.

K temu smo poklicani vsi. Poklicani svojim bližnjim govoriti "zmoreš še bolje," kar ne pomeni, da nismo hvaležni in veseli tistega, kar je že, ampak pomeni, da nam je za tega človeka mar. In te besede vedno prinesejo odgovornost. Odgovornost, da sem poleg. Da sem skupaj s teboj. In sem na kocnu vesela ... vesela zmage, ki je že v tem, da si stopil na to pot.

Sprejeti prihod

Ti prazniki so bili eni lepših kar jih pomnim. Navadno te, če rečeš tak stavek, skoraj vsak vpraša, kaj se je zgodilo, da so bili tako lepi. Največkrat ob tem pričakujejo poročilo o izrednih dogodkih, a moj odgovor ni takšen. No, vsaj na prvi pogled ne.

Ti prazniki so bili polni malih prihodov. Takšnih za katere navadno »zmanjka časa« ali pa imamo ravno takrat kaj »bolj pomembnega«.

Prihod je nekaj zelo svetega in vsak prihod je malo rojstvo. Sveto rojstvo.

Poklicani smo, da prihajamo k drugim. In poklicani, da dovolimo drugim prihajati k nam.

Bog je prišel k nam. Bog je prišel k meni. Zanj ni nič bolj pomembnega kot to, da je tu, poleg mene in, da sem jaz poleg Njega. Prišel je, da bi me tega naučil, da bi bil tudi vsak moj prihod svet in bi rojeval. Rojeval upanje.

Ja, prihajati k drugim pomeni rojevati upanje. Upanje, brez katerega bi bilo nesmiselno živeti. In tega nam, dragi moji, danes tako zelo manjka. Manjka, ker mislimo, da lahko vse naredimo sami. Jaz tu, jaz tam in na koncu tako velik kup mene, da ne vidim nič drugega. A življenje nas prej ali slej pripelje do trenutka, ko spoznamo, da sami vsega ne zmoremo. Takrat upanja zmanjka. Takrat, ko bi ga najbolj potrebovali ga ni.

Zato je pomembno priti in sprejemati tiste, ki pridejo. Ker vsak moj prihod sporoča, da mi je mar zate, da te imam rada, da časa s teboj ne more nadomestiti nič »bolj pomembnega«. In obratno. Samo v odnosu je prostor za rojstvo. Vem, da se prihod Boga zdi marsikomu prazen, nemogoč, nepomemben in mogoče celo izmišljen. Velikokrat tudi meni. Zdi se tak, ker ga ne sprejmem. A ko ga sprejmem se nekaj rodi. 

Težko je to razumeti, ker ljudje pač ... Velikokrat prihajamo brez, da bi sprejeli in velikokrat sprejemamo brez, da bi prišli. 

Vsak prihod mora biti obenem tudi sprejem. Drugače ni svet. Niti ne rojeva upanja, saj priti pomeni ljubiti. Ljubiti pomeni sprejeti. In tam, kjer si ljubljen in sprejet, je upanje. Vedno. 

Hvala

Danes sem že tarnala nad jutrišnjim prvim januarjem, kot že mnogo let do sedaj, češ  da bom spet cel dan poslušala tisti "srečno, zdravo, srečno, zdravo, zdravo, srečno ..." Priznam, ta prvi januar mi je res mučen, skorajda nesmiseln.
Voščila in novoletne želje, ki so zato, ker pač morajo biti, se mi zdijo tako prazna. Tako zelo prazna. Prazna, ker pozabljamo najprej na tisto besedo, saj veste ... Ja, hvala. Nekako jo kar preskočimo in prostor namenjen njej napolnimo z najboljšimi voščili in željami. Kaj več kot to je že pretežko.

Včasih mi je res težko reči hvala. Preprosto ne gre. Preveč je stvari, ljudi, dogodkov, ki niso takšni kot bi si želela. Preveč neizpolnjenih želja, preveč krivic, ki se ne bi smele zgoditi.
A beseda hvala ni beseda za smeh, veselje, topel objem, veličastno nebo, tisoče sončnih zahodov, iskrene pogovore, prijazne besede ... No, seveda, tudi za to, a nič manj za vse ostalo.

Beseda hvala je beseda hvaležnosti za življenje.

Danes je dan, ko moram reči hvala. In jutri tudi. Pa tudi pojutrišnjem. Preprosto moram.
Kaj bo tisoče dobrih želja, če nisem najprej hvaležna za vsakega, ki je poslan v moje življenje? Kaj nekomu pomeni tistih nekaj besed, če mu ne povem, da sem vesela, ker je tu? Bo sploh slišal tisti dve želji o sreči in zdravju, ko pa tako hrepeni po eni sami besedi? Tako zelo hrepeni, tako zelo kot jaz.
In tudi z našim življenjem se kaj hitro zgodi tako veste. Še preden zares rečem hvala za vse, kar je bilo v tem letu, ki je mimo, že grebem na kup želje za prihodnje. A nekje zmanjka, nekaj ostaja prazno.

Ja, nujno je reči hvala. Ne le za leto, ampak za vsak dan posebej. Ne le za lepe dni, ampak za vsak dan. Ne le za ljudi ob katerih mi je lepo, ampak tudi za tiste ob katerih je večkrat težko. In to je življenje. Kajti nič in nihče ni tu brez razloga.

Letos bom torej poizkusila pričeti voščilo z besedo hvaležnosti. Težko bo, mogoče nekajkrat celo pretežko, da bi to zares zmogla, a že tisto malo, če tudi neizrečeno, daje možnost, da je moj pogled nate najprej zahvala za nekaj čudovitega. Za nekaj, kar mi je bilo podarjeno iz ljubezni.

Le Beseda

Zame.

Le ena Beseda ljubezni.

Tiha. Sveta. Topla. Večna.

Da vsaka moja bila bi, kot ta, 

ki mar ji je,

zate.

                              Miru, veselja in bližine v teh prazničnih dneh!

Biti pogumen

Precejšnji del življenja sem mislila, da biti pogumen pomeni premagati strah. Z lastno močjo premagati ali iti preko tistega, česar si do takrat nisem upala ali nisem zmogla. Toda vse bolj mi postaja jasno, da je pogum predvsem nekaj drugega.

Strah. Strah pred višino. Ta je eden tistih, ki bi jih lahko napisala z velikimi tiskanimi črkami. Tisti resničen strah, ko sta ti že dva metra nad tlemi čisto preveč, ko v zabaviščnem parku vedno čakaš na klopi, da pridejo vsi iz prostega pada ali pa, ko raje izbereš uro daljšo pot, da ti le ni potrebno iti čez most ... Strah skratka, ki ima upravičeno tako ime in s tem sem se kar nekako sprijaznila.

Ne dolgo tega pa sem se bolj ali manj nepričakovano znašla sredi Gradiške Ture, na plezalni smeri seveda. Poleg omenjenega strahu pred višino lahko dodam še to, da plezanje res ni ena izmed mojih specialnih disciplin in tako sem nekje sredi poti ugotovila, da ... me je resnično strah. Ideje, da bi šla nazaj niso prišle v poštev, ker bi morala pogledati kako zgleda svet pod ali za mano, helikopter pa tudi ni bil najboljša alternativa. :) Ostalo je torej le eno - iti naprej.

Od tega dne dalje je pogum zame predvsem dvoje.
Pogum je stopiti na pot. Na pot, ki je ne načrtuješ do potankosti, ampak jo le sprejmeš kot del, ki ga je potrebno prehoditi. Tako se včasih  zdi, da niti ne vemo kdaj smo na to pot stopili, ampak se tega zavemo šele takrat, ko se prične najhujši in najtežji del. In tu imaš na izbiro dvoje: iti ali obstati.
Če želiš iti, moraš zaupati. Zato biti pogumen pomeni tudi zaupati. Zaupati, da na tej poti nisi sam, da je tam vedno nekdo, ki mu je mar zate. Tako je lažje a ne nujno lahko.  Zaupati, da je roka, ki ti je ponujena v pomoč v trenutku, ko že skoraj izbereš tisti "obstati", roka, ki ne bo izpustila. In tu spoznaš, da strahu z lastno močjo ne moreš premagati. Premagaš ga, ko se zaveš in sprejmeš lastno nemoč in šibkost in dovoliš, da ti nekdo drug pomaga stopiti korak naprej.

Pogum pomeni z zaupanjem hoditi po poti. Z zaupanjem, da je ne glede na vse na koncu poti tisto nekaj, za kar je bilo vredno iti. Da so ljudje, ki so ti na tej poti dani tu z enim samim razlogom - da bi ti pomagali priti do cilja. In obratno seveda. Da sem jaz tista, ki ob nemoči in šibkosti človeka poleg mene ne pričnem z obsojanjem, ampak mu "ponudim roko", tisto malo a tako dragoceno kar imam ... da sem tam in verjamem, da mu bo uspelo, ker si želim, da bi tudi on prišel do cilja.

Tako je povsod, ne le na Gradiški Turi. Tako je v zakonu in vseh odnosih, tudi tistih, ki bi jih najraje izbrisala. Dokler želim vse sama ne gre, ne meni ne onemu poleg mene, ker sama pač ne zmorem, obenem pa pozabim podati roko njemu, ki jo potrebuje. 

Mislim, da je advent eden izmed tistih trenutkov, ko se odločimo ali bomo sredi ture obstali ali šli naprej. Ali si bomo priznali lastno nemoč in šibkost ter dovolili, da se prav tu rodi nekaj novega, da nam prav tu nekdo poda roko ... In verjemite, da je vredno, ne vredno, ampak nujno. Ker lahko se zgodi, da če obstanemo, zamudimo nekaj zelo dragocenega, veličastnega ... nekaj, kar je še lepše kot sončni zahod na vrhu Gradiške Ture.


Hvaležna za prijatelje, za ljudi, ki so z menoj na turi.

Tri minute čez deveto

To, da imam zadnje čase že res hude probleme z jutranjo budilko, ki je preprosto ne slišim, je tudi danes dalo dnevu že na vse zgodaj prav poseben čar, ko sem jaz, tako ljuba zagovornica točnosti na vseh sestankih, zaspala le tega in se prebudila šele ob klicu mene čakajočih. Nisem si še dodobra odgovorila na vprašanje kako mi je to uspelo, že sem hitela, da se tistim trem minutam čez deveto ne bi prištelo še preveč dodatnih.
Tako sem seveda prihitela z rahlo zamudo, srečna ugotovila, da še vedno nisem zadnja, obenem pozabila par stvari, ki jih v tistih nekaj sekundah, ko sem istočasno oblačila hlače in se česala, pač nisem vzela s seboj in se razveselila Špeline kave, ker je v kavni avtomat, ki ne vrača drobiža dala preveč denarja.

http://www.thevalueengineers.com/

Nič kaj posebnega boste rekli, a meni ne nepomembnega. Želim le deliti te tri minute z vami. Tri minute, zaradi katerih bi lahko še cel dan godrnjala, se jezila sama nase in iskala vzroke v budilki, sebi, nizkem pritisku in še čem. Prav vesela sem zanje in za vseh tistih nekaj "pametnih pogruntavščin", ki mi jih je uspelo izpeljati v današnjem dnevu, ker saj veste, po jutru se dan pozna.

Te tri minute so me predramile iz spanja. Če izpustimo tisto v postelji, mislim predvsem na spanje, ko budni sanjamo in tavamo sem ter tja in obenem prespimo na tisoče minut, pa tega niti ne vemo. Spimo v odnosih, spimo med delom, spimo na kavi, spimo ... In ko nas nekaj kar naenkrat prebudi je šok! Prava panika in zmeda na vseh koncih in krajih. Na vsak način bi radi tiste tri minute nazaj, da bi lahko zrežirali za nas idealno zgodbo. A čas teče in hitro se zgodi, da obupani ugotovimo kako smo v navideznem reševanju tistih treh izgubili tudi uro ali dve.
Treh minut čez deveto ni moč spremeniti, lahko pa je ostalih 1437 v dnevu in vseh prihodnjih bogatejših za spoznanje prav teh treh.
In tako spoznaš, da tudi tiste tri niso bile zaman.

Wau!

Letni časi so res prefinjena domislica.
Včasih iščem odgovor na vprašanje, kateri od štirih mi je najlepši, najboljši ... A ga ne najdem. Mogoče ga celo ne želim najti. Ne želim, ker vem, da moram vsakemu dati možnost, da je najlepši, najboljši, najpopolnejši ... Pa čeprav včasih ne uspe.
Ja, tako je tudi pri ljudeh. Če samo iščeš, primerjaš in analiziraš, hitro pozabiš na tisti "waaaaaaauuu", ki pove vse. To, da nekoga s hvaležnostjo vidim kot čudovito umetnino, ki ji ni enake.

 Hvala za jesen!