nedelja, 25. marec 2018

Mama.


Končno. Sedim in pišem. Danes je moj dan. In danes, želim, hočem in moram pisati. Zame, za moje drage in za vas.

Danes smo odšli na izlet. Prvi »malo večji« izlet od kar za našimi vrati domuje še en fantič. Po obdobju slabega vremena, bolezni in res nore viroze, sem si resnično želela, da je vsaj en dan drugačen. Da malček napolnim baterije. In tako smo zavili proti obali. Tja grem vedno rada. Tam je še vedno delček mene. Tam so še vedno moji kotički in moje ulice. Tam še vedno sije sonce in morje diši in … imajo že najboljši sladoled! J Tako sva z Matejem načrtovala, da prispemo v Koper ravno za mašo, potem gremo na kosilo, Aniki sva obljubila metanje kamenčkov v morje, jaz pa sem sanjala o kavi z najboljšo »penco« in tortici. Potem pa, da se še malček naužijemo sonca, en sprehod po Škocjanskem zatoku in domov. 

In smo šli. 

Prišli smo malček kasneje. Kdo bi si mislim. Otroka sta cel teden vstajala že pred sedmo, danes pa smo enega mogli prebuditi. Nič hudega, ulovili smo zadnjo mašo, mimogrede srečali  ljudi, ki jih je vedno lepo srečati J. In se je pričelo. Anika je bila lačna in zaspana. Pa zeblo jo je. In ona res ne bi nesla butare, kljub temu, da je zadnjič uprizorila pravo živčno vojno, ko sem jo pospravila na svoje mesto, da bo dočakala nedelje. Po dobrih dvajsetih minutah je protest uprizoril še Lenart in tako samo dočakali konec maše sredi samostanskega dvorišča. No, namen dober, vse dobro.
Bili smo lačni. Najprej smo mislili iti kar peš, a sva preudarno premislila, da bo bolje, če gremo z avtom, ker bomo potem lažje nadaljevali po našem programu. V petih minutah vožnje je Anika zaspala in … No, verjetno bo dovolj. Nekje v nadaljevanju dne smo le na hitro zbasali kosilo, oba previli in celo videli morje in seveda vrgli kamenček. Kavo in tortico sem že prebolela. Smo pa vsaj dočakali sladoled. Tudi to nekaj šteje. In potem smo srečno prispeli domov. Opis vseh ostalih podrobnosti bi presegel omejitev znakov :). Vsaj zdi se mi :).

Tako. Ni mi uspelo narediti sijoče fotografije mame z dvema otrokoma. Kaj šele družinsko. Po prihodu domov sem dojenje Lenarta podaljšala v rahel počitek in sedaj, sedaj polnim baterije. 

Vedno bolj spoznavam, da biti mama ni nobena romantika. Sploh ne v naši družbi, ki od tebe zahteva, da si popolna mama, popolna žena, popolna prijateljica, popolna hči, popolna sorodnica, popolna delavka, popolna v izgledu in popolna v svoji karieri. Pa še kaj bi se našlo. Saj res, mama s popolnim stanovanjem ali pa kar hišo, brez sledu o prahu in nepomiti posodi. In ko kaj od tega odstopa od subjektivnih meril popolnosti, ti vsi znajo povedati kaj bi lahko in kaj nisi in kaj moraš. Predvsem tisti, ki vedo o materinstvu le iz knjig na faksu, po treh pogovorih ali opazovanjem  družine v parku. 

Toda jaz nisem te sorte mama.  Jaz nisem popolna mama. In roko na srce, nobena ni.  Verjamem pa, da smo dane otrokom in otroci nam z razlogom. In da smo zanje najboljši približki popolnosti. A ne popolnosti, ki jo danes kaže ta svet. Prav nasprotno. Prav v tej svoji nepopolnosti smo najbolj popolne. Najbolj materinske, najbolj ranljive in najbolj ljubeče obenem. In zato vas danes občudujem, drage mame. In občudujem sebe. Da smo sprejele ta dragocen dar v naša življenja. Pa naj bo eden, dva ali pa enajst. Ni samoumevno. In vsaka mama to ve. Mama ve. Samo mama. 

Zato si danes dovolim praznovati. Za vse bitke in boje. Zmage in poraze. Za vse solze, tiste težke in tiste radostne. Želim praznovati, ker mi je dano imeti v naročju ti dve življenji. Nežni in krhki. In res je, nisem več stara Danijela. Sploh ne tista Danijela, ki živi milijon spontanih trenutkov dnevno, ki redno obiskuje prijatelje in znance, ki si vsak teden vzame čas, da prekliče pol imenika in se spomni vseh rojstnih dni. In moja posoda ni pomita, cunje trenutno niso oprane in moja diploma še vedno čaka na seznamu neopravljenih dolžnosti. Konfekcijsko številko bi lahko krasili drugačni znaki in tisto prazno sobo bi res že za potrebo spravila v red. Aja, pa več družabnega življenja bi morala imeti in čas zase in seveda, za moža. Spet sem ga pozabila v kupu sindroma popolne mame.

A jaz še vedno praznujem. Ni mi potrebno pisati zakaj, kako in čemu. Te stvari so del srca in tam ostanejo. Skrite, nežne, moje, najine in naše. Hvaležna za to neizmerno bogastvo, ki ga lahko zrem vsak dan. Za moža, brez katerega ne bi imela tega, kar imam. Hvaležna za ljudi, ki ne žugajo s prstom kaj vse bi še mogla in česa nisem, ampak le stojijo poleg. Da se lahko, trudana od teže dneva, za trenutek spočijem na njih ramenih. In za tiste, ki vedo, da ne morejo razumeti, a vseeno spoštujejo. In hvaležna zase. Za mojo materinsko moč, ki me pusti odprtih ust. In nemoč, ki me žene naprej. Po boljšem. Ne po popolnem, ampak po boljšem.  

Hvaležna.