Sprejeti prihod

Ti prazniki so bili eni lepših kar jih pomnim. Navadno te, če rečeš tak stavek, skoraj vsak vpraša, kaj se je zgodilo, da so bili tako lepi. Največkrat ob tem pričakujejo poročilo o izrednih dogodkih, a moj odgovor ni takšen. No, vsaj na prvi pogled ne.

Ti prazniki so bili polni malih prihodov. Takšnih za katere navadno »zmanjka časa« ali pa imamo ravno takrat kaj »bolj pomembnega«.

Prihod je nekaj zelo svetega in vsak prihod je malo rojstvo. Sveto rojstvo.

Poklicani smo, da prihajamo k drugim. In poklicani, da dovolimo drugim prihajati k nam.

Bog je prišel k nam. Bog je prišel k meni. Zanj ni nič bolj pomembnega kot to, da je tu, poleg mene in, da sem jaz poleg Njega. Prišel je, da bi me tega naučil, da bi bil tudi vsak moj prihod svet in bi rojeval. Rojeval upanje.

Ja, prihajati k drugim pomeni rojevati upanje. Upanje, brez katerega bi bilo nesmiselno živeti. In tega nam, dragi moji, danes tako zelo manjka. Manjka, ker mislimo, da lahko vse naredimo sami. Jaz tu, jaz tam in na koncu tako velik kup mene, da ne vidim nič drugega. A življenje nas prej ali slej pripelje do trenutka, ko spoznamo, da sami vsega ne zmoremo. Takrat upanja zmanjka. Takrat, ko bi ga najbolj potrebovali ga ni.

Zato je pomembno priti in sprejemati tiste, ki pridejo. Ker vsak moj prihod sporoča, da mi je mar zate, da te imam rada, da časa s teboj ne more nadomestiti nič »bolj pomembnega«. In obratno. Samo v odnosu je prostor za rojstvo. Vem, da se prihod Boga zdi marsikomu prazen, nemogoč, nepomemben in mogoče celo izmišljen. Velikokrat tudi meni. Zdi se tak, ker ga ne sprejmem. A ko ga sprejmem se nekaj rodi. 

Težko je to razumeti, ker ljudje pač ... Velikokrat prihajamo brez, da bi sprejeli in velikokrat sprejemamo brez, da bi prišli. 

Vsak prihod mora biti obenem tudi sprejem. Drugače ni svet. Niti ne rojeva upanja, saj priti pomeni ljubiti. Ljubiti pomeni sprejeti. In tam, kjer si ljubljen in sprejet, je upanje. Vedno.