Biti pogumen

Precejšnji del življenja sem mislila, da biti pogumen pomeni premagati strah. Z lastno močjo premagati ali iti preko tistega, česar si do takrat nisem upala ali nisem zmogla. Toda vse bolj mi postaja jasno, da je pogum predvsem nekaj drugega.

Strah. Strah pred višino. Ta je eden tistih, ki bi jih lahko napisala z velikimi tiskanimi črkami. Tisti resničen strah, ko sta ti že dva metra nad tlemi čisto preveč, ko v zabaviščnem parku vedno čakaš na klopi, da pridejo vsi iz prostega pada ali pa, ko raje izbereš uro daljšo pot, da ti le ni potrebno iti čez most ... Strah skratka, ki ima upravičeno tako ime in s tem sem se kar nekako sprijaznila.

Ne dolgo tega pa sem se bolj ali manj nepričakovano znašla sredi Gradiške Ture, na plezalni smeri seveda. Poleg omenjenega strahu pred višino lahko dodam še to, da plezanje res ni ena izmed mojih specialnih disciplin in tako sem nekje sredi poti ugotovila, da ... me je resnično strah. Ideje, da bi šla nazaj niso prišle v poštev, ker bi morala pogledati kako zgleda svet pod ali za mano, helikopter pa tudi ni bil najboljša alternativa. :) Ostalo je torej le eno - iti naprej.

Od tega dne dalje je pogum zame predvsem dvoje.
Pogum je stopiti na pot. Na pot, ki je ne načrtuješ do potankosti, ampak jo le sprejmeš kot del, ki ga je potrebno prehoditi. Tako se včasih  zdi, da niti ne vemo kdaj smo na to pot stopili, ampak se tega zavemo šele takrat, ko se prične najhujši in najtežji del. In tu imaš na izbiro dvoje: iti ali obstati.
Če želiš iti, moraš zaupati. Zato biti pogumen pomeni tudi zaupati. Zaupati, da na tej poti nisi sam, da je tam vedno nekdo, ki mu je mar zate. Tako je lažje a ne nujno lahko.  Zaupati, da je roka, ki ti je ponujena v pomoč v trenutku, ko že skoraj izbereš tisti "obstati", roka, ki ne bo izpustila. In tu spoznaš, da strahu z lastno močjo ne moreš premagati. Premagaš ga, ko se zaveš in sprejmeš lastno nemoč in šibkost in dovoliš, da ti nekdo drug pomaga stopiti korak naprej.

Pogum pomeni z zaupanjem hoditi po poti. Z zaupanjem, da je ne glede na vse na koncu poti tisto nekaj, za kar je bilo vredno iti. Da so ljudje, ki so ti na tej poti dani tu z enim samim razlogom - da bi ti pomagali priti do cilja. In obratno seveda. Da sem jaz tista, ki ob nemoči in šibkosti človeka poleg mene ne pričnem z obsojanjem, ampak mu "ponudim roko", tisto malo a tako dragoceno kar imam ... da sem tam in verjamem, da mu bo uspelo, ker si želim, da bi tudi on prišel do cilja.

Tako je povsod, ne le na Gradiški Turi. Tako je v zakonu in vseh odnosih, tudi tistih, ki bi jih najraje izbrisala. Dokler želim vse sama ne gre, ne meni ne onemu poleg mene, ker sama pač ne zmorem, obenem pa pozabim podati roko njemu, ki jo potrebuje. 

Mislim, da je advent eden izmed tistih trenutkov, ko se odločimo ali bomo sredi ture obstali ali šli naprej. Ali si bomo priznali lastno nemoč in šibkost ter dovolili, da se prav tu rodi nekaj novega, da nam prav tu nekdo poda roko ... In verjemite, da je vredno, ne vredno, ampak nujno. Ker lahko se zgodi, da če obstanemo, zamudimo nekaj zelo dragocenega, veličastnega ... nekaj, kar je še lepše kot sončni zahod na vrhu Gradiške Ture.


Hvaležna za prijatelje, za ljudi, ki so z menoj na turi.

Tri minute čez deveto

To, da imam zadnje čase že res hude probleme z jutranjo budilko, ki je preprosto ne slišim, je tudi danes dalo dnevu že na vse zgodaj prav poseben čar, ko sem jaz, tako ljuba zagovornica točnosti na vseh sestankih, zaspala le tega in se prebudila šele ob klicu mene čakajočih. Nisem si še dodobra odgovorila na vprašanje kako mi je to uspelo, že sem hitela, da se tistim trem minutam čez deveto ne bi prištelo še preveč dodatnih.
Tako sem seveda prihitela z rahlo zamudo, srečna ugotovila, da še vedno nisem zadnja, obenem pozabila par stvari, ki jih v tistih nekaj sekundah, ko sem istočasno oblačila hlače in se česala, pač nisem vzela s seboj in se razveselila Špeline kave, ker je v kavni avtomat, ki ne vrača drobiža dala preveč denarja.

http://www.thevalueengineers.com/

Nič kaj posebnega boste rekli, a meni ne nepomembnega. Želim le deliti te tri minute z vami. Tri minute, zaradi katerih bi lahko še cel dan godrnjala, se jezila sama nase in iskala vzroke v budilki, sebi, nizkem pritisku in še čem. Prav vesela sem zanje in za vseh tistih nekaj "pametnih pogruntavščin", ki mi jih je uspelo izpeljati v današnjem dnevu, ker saj veste, po jutru se dan pozna.

Te tri minute so me predramile iz spanja. Če izpustimo tisto v postelji, mislim predvsem na spanje, ko budni sanjamo in tavamo sem ter tja in obenem prespimo na tisoče minut, pa tega niti ne vemo. Spimo v odnosih, spimo med delom, spimo na kavi, spimo ... In ko nas nekaj kar naenkrat prebudi je šok! Prava panika in zmeda na vseh koncih in krajih. Na vsak način bi radi tiste tri minute nazaj, da bi lahko zrežirali za nas idealno zgodbo. A čas teče in hitro se zgodi, da obupani ugotovimo kako smo v navideznem reševanju tistih treh izgubili tudi uro ali dve.
Treh minut čez deveto ni moč spremeniti, lahko pa je ostalih 1437 v dnevu in vseh prihodnjih bogatejših za spoznanje prav teh treh.
In tako spoznaš, da tudi tiste tri niso bile zaman.

Wau!

Letni časi so res prefinjena domislica.
Včasih iščem odgovor na vprašanje, kateri od štirih mi je najlepši, najboljši ... A ga ne najdem. Mogoče ga celo ne želim najti. Ne želim, ker vem, da moram vsakemu dati možnost, da je najlepši, najboljši, najpopolnejši ... Pa čeprav včasih ne uspe.
Ja, tako je tudi pri ljudeh. Če samo iščeš, primerjaš in analiziraš, hitro pozabiš na tisti "waaaaaaauuu", ki pove vse. To, da nekoga s hvaležnostjo vidim kot čudovito umetnino, ki ji ni enake.

 Hvala za jesen!

Včerajšnji teden

Včeraj, včeraj je bil sila zanimiv dan.

Ne samo včerajšnji, cel teden je bil tak. Tak, da sem ne malokrat potožila, da komaj čakam nedelje ali ponedeljka, ko bo vse tisto, kar je bilo zapisano na mojem malem namiznem koledarju, že na drugi strani in bom imela pred seboj teden, ki ima tudi dneve ob katerih ne piše nič. Obenem pa sem se vsakega od teh dni veselila in jih pričakovala. Včasih z veseljem, drugič malce s strahom, tretjič z upanjem ...

Tako je res prišla nedelja. Nedelja popoldan. Čas za katerega sem cel teden govorila in celo še tik preden sem prišla skozi vhodna vrata doma, da bo pisal zgodbo v postelji, v svetu globokih sanj, počitka, miru … A ni bilo tako.

Nisem mogla spati (pa s tem navadno res nimam težav :)). Tako sva se z Matejem odločila, da po dolgem času pogledava skupaj kak film in tako sva ob eni od romantičnih dram točila solze. Ja, ja, vemo kdo jih je točil boste rekli in na nek način imate prav, točila sem jih jaz, brisal jih je Matej. A še vedno trdim, da sva jih točila skupaj. Eno je res, da kar je mož je tudi žena in obratno, toda tukaj gre za nekaj drugega. Gre za hvaležnost, da lahko točim solze in za hvaležnost, da lahko te solze brišem. 

Življenje nas je mogoče naučilo, da so solze samo za šibke, pomehkužene ... Ne. Solze so za vse. Vesele, žalostne, obupane, srečne, zaljubljene, potrte ... So nekaj meni podarjenega, da bi lahko podarjala naprej. Čuvam jih za tisto najlepše in tisto najtežje. Za oboje. Čuvam jih za ljudi, odnose, stvari v katerih vem, da bo te solze nekdo obrisal brez, da bi za to prosila. Sprejemam in brišem jih takrat, ko mi jih nekdo kot nekaj dragocenega podari. In to lahko vem samo takrat, ko si dovolim oboje, točiti in brisati. Samo eno od tega dvojega ne prinese bistva. 

In takrat, ko se bojim svojih solz, ropam drugega tega, da bi mi jih lahko obrisal. Pa ne mislim z dlanjo ali robčkom. Brišem jih s tem, ko jih sprejemam. In kdor jih sprejema, ta ljubi. 

In prav tako ropam takrat, ko solz drugih ne sprejemam. Ropam sama sebe in tistega poleg mene. Ropam ga njihove lepote, ropam ga ljubezni.

http://www.igre123.com/angelica/slike/solza/33125

Sedaj vem zakaj nisem mogla spati. Čutila sem, da nekaj manjka. Sedaj sem hvaležna. Hvaležna Bogu za ta dar in veste, tudi On jih briše in toči. Zdi se mi, da  kar oboje hkrati, ker takrat, ko mu jih podarjam, da bi jih obrisal, pa naj bodo vesele ali žalostne jih že briše, briše s solznimi očmi. Ker On pač daje, sprejema in ljubi. Vedno.

In ja, ta na videz nepomemben dogodek, je osmislil cel teden. Nisem ga načrtovala, nisem ga pričakovala, zanj ni bilo potrebno napisati scenarija ali tri ure sestankovati ... Nič. Samo dovoliti mu je bilo treba, da je. Dovolitu mu, da se zgodi tam, kjer se mora najprej.

Ja, hvala za solze smeha na "nonasti" generalki, za solze ob filmu, za solze ob težkem kosilu, za solze jeze, ki jim nism dovolila, da bi bile to, kar morajo biti, za solze ob prijateljevem sporočilu, za solze sreče ob možu in za solze hvaležnosti pred Njim, ki jih daje in me tega uči.

Naj ne odide

Vrste v trgovinah so zame včasih prava muka. Ne toliko zato, ker je potrebno počakati minuto ali dve, ampak zato, ker opazujem ljudi. Opazujem in iščem, iščem nekoga, ki bi dovolil trenutku, da je. Nekoga, ki ne bi trikrat v sekundi zavzdihnil, nekoga, ki ne bi nestrpno otresal desne noge, nekoga, ki za trenutek ne bi pogledoval na telefon, češ koliko je ura, nekoga, ki ...
Pa reči, da ti nisi kdaj taka, a? Sem. In tega me je groza. Tega, da v vsakem trenutku mislim najprej na tistega, ki je že mimo ali pa na tistega, ki prihaja, ta sedajšnji pa ... Gre, brez, da bi se sploh dodobra zavedla, da je kdaj bil.

In nič drugače ni z odnosi, z ljudmi, ki so nam tako blizu.  Pustiš, da gre ... Trenutka z njim ne izkoristiš, ali bolje rečeno ne živiš, zato, ker je menda bolj pomemben tisti, ki prihaja ali je pa pač odšel. Zato, ker sem bolj pomembna jaz in ne tisti poleg mene.

V tem mesecu je za menoj par takih trenutkov. Trenutkov, ko so ljudje pustili, da grem. Mogoče sploh niso vedeli in mogoče nikoli ne bodo, a meni ni bilo lahko.

Vem, potrebno je iti, nujno je, toda, če veš, da se lahko vrneš nazaj. Ko greš, ker veš, da boš naslednjič spet lahko prišel, tak kot si. Brez nepotrebne krame za katero misliš, da bo drugemu ugajala, preprosto prišel boš in bil tam, živel boš.
A včasih ni tako. In še preden se začnem pošteno jeziti in iskati razloge, pomislim, da sem mogoče jaz tista, ki nikoli ni prav zares prišla.

http://dailyinspiration101.blogspot.com/2011/04

Ja, prihajamo s pričakovanji, željami, ideali. Odhajamo jezni, žalostni, razočarani.
Bodisi v vrsti na blagajni, ki je ne bi smelo biti in bi se mi morala vsaka trgovka nasmejati in prijazno pozdraviti, v minuti in pol poskenirati vse, kot, da ne vidi, da se mi mudi. Ali pa takrat, ko smo z nekom, ki nam je blizu, z nekom, za katerega smo prepričani, da bo za trenutek opazil našo žalost, se tam ustavil in nam dovolil, da pridemo še kdaj. A se to ne zgodi. In takrat odhajamo, ja, jezni, razočarani, žalostni ... V strahu in dvomu, če se laho še vrnemo, če je tam še prostor, če se nam sploh splača priti.

Težke so te stvari. A eno mi je jasno. Potrebno bo prihajati in sprejemati, brez pričakovanj, brez želja, brez idealov. Potrebno se bo naučiti živeti sedaj in s teboj. Takrat bomo odhajali veseli. Ne govorim o tem, da ne bi smeli sanjati, po nečem hrepeneti, ampak o tem, da bi to zmogli delati svobodno. Svoboda pa je samo v ljubezni. V ljubezni je prostor za vsakega in to vedno. V ljubezni lahko za trenutek pozabim nase in se ozrem na onega poleg mene.

In za začetek bo mogoče dovolj, če se v tem tednu trgovki na blagajni nasmehnem, jo pozdravim, se ji zahvalim in ji zaželim lep dan, pa naj v vrsti stojim pet minut ali eno. Kajti mogoče si prav ona želi danes priti k meni.

Slovo

Veste, slovesa nikoli nisem marala. Prav zares ne. In še danes nisem navdušena nad njim.
Zdi se, da ti vedno nekaj vzame. Ne samo, da se mi zdi, zares vzame.
A obenem vem, da je nujen. Nujen, ker drugače nekje obtičimo in smo vedno tam. Že res, da imamo tisto, kar nam je ljubo, tisto, česar smo navajeni ali bolje rečeno, imamo tisto, kar nam je domače. Toda pot, pot, po kateri hodimo v življenju, od nas večkrat zahteva tudi slovo.

Včasih je lažje, drugič težje. In s tem, ko rečem slovo, ne mislim le tistih "velikih" stvari, ampak to, da se pravzaprav vsak dan poslovimo. Vsak dan je malo slovo v zavedanju, da takega, kot je bil današnji nikoli več ne bo. Nikoli več.
Vsak dan je mala smrt. In tega me je včasih strah, ker mi pušča priokus negotovega, neznanega ... Bolje bi bilo pač ostati tam, kjer je domače.

 Tako se velikokrat oklepam vsega domačega in pozabim na to, da je vsaka smrt priložnost za novo rojstvo. In zanimivo, da se tega oklepam tudi, če mi ni ravno všeč, a stopati po neznani poti zahteva napor, zaupanje, potrpežljivost in le zakaj bi se človek odločil za kaj takega.
Toda v zadnjih mesecih sem se morala velikokrat. Bodisi takrat, ko sem bila prepričana, da letos ne bom diplomirala in bom raje izkoristila poletje, a se je v zadnjem hipu vse spremenilo. Pa takrat, ko sem se odločila zaupati nekaj težkega ali...

Michelle Wiarda

Ja, tudi danes se poslavljam. Poslavljam od meni tako ljubega naziva "študentka". Seveda ne gre samo za "naziv", ampak nekaj več...nekaj, kar mi je bilo zelo ljubo, nekaj, kar bo upam, rodilo tisto novo.
Včasih me kdo vpraša, zakaj raje ne podaljšam absolventa, si mogoče kupim statusa ali izberem še katere od alternativ temu, da sem pač brezposelna Danijela pri triindvajsetih letih, sploh, ker to tako ali tako vsi počnejo.
Pravzaprav velikokrat odgovorim le to, da čutim, da je tako pač prav. Čas namenjen absolventskemu stažu se je iztekel in to sem vedela že dolgo, jamranje, da gre v državi vse narobe je mlatenje prazne slame, če se najprej sama ne odločim, da bom storila tisto, kar je prav in ne tistega, kar se mi zdi ljubše in lažje. In ne mislite, da mi gre dobro s temi slovesi. Prav nasprotno, a pretekle izkušnje me večkrat spomnijo na to, da je vredno, da je nujno. Mogoče je noro, a verjamem, da se bo nekaj rodilo. In smrti se pač ne da prelisičiti. Lahko odlašamo s slovesom, a rojstvo, ki je za njim, ne bo nič lažje, prej bi rekla, da celo težje.

Vse. Brez izjeme.

Že dolgo vem in verjamem, da je vse v življenju z nekim razlogom. Vse. Brez izjeme.
Še enkrat: "Vse. Brez izjeme!"

Včasih je to dovolj, drugič bi ta razlog na vse pretege rada izvedela in tretjič kljub vsemu podvomim. Podvomim v to, da je lahko vsaka stvar, tudi in predvsem tista, najbolj težka, kruta, grozna...ja prav tista, ki najbolj boli, ali pa celo tista, ki sem jo zakopala nekam globoko, tako globoko, da sem že pozabila kako boli, ja, da je tudi ta z razlogom.

To ne pomeni, da so vse stvari dobre. Ne. Pomeni, da je veliko slabih stvari, ogromno slabih stvari in včasih se zgodi, da katera od teh stvari zaznamuje tudi naše življenje. A imamo nekaj več, nekaj, kar je večje od najhujše grozote. Imamo Ljubezen. Brezpogojno. Zastonjsko. Nedoumljivo.
In takrat, ko ji dovolimo, da vstopi ... ne bom rekla, da izvemo razlog, vem pa, da vidimo smisel. Smisel za vse prihodnje dni. Je tisto nekaj, kar v največji temi prižge luč. Tiso, ki najhujši stvari dovoli, da v njej zraste nekaj lepega, dobrega. Tisto, zaradi česar lahko sama pridem bližje tej Ljubezni in svobodi, ki je samo tam.
Svobodi, ki ni v tem, da sama izbiram, preračunavam, trpim, sodim, ločujem, obtožujem, uživam ... Amapk resnični svobodi, ki je samo v tem, da v tej Ljubezni sprejemam in ljubim. Vse. Brez izjeme.

In veste kaj: "Za pogum je nujno, da ima človek kaj izgubiti." (Khaled Hasseini: In v gorah odzvanja)

... in prav takrat največ prejme.