Boj

Več ljudi in dogodkov je želelo v meni pustiti prepričanje, da mora grdo umreti. Da si ne zasluži življenja. Da mora umreti tako, da ga ubiješ z grdim. Da, grdo z grdim. A menim, da temu ni tako. Z grdim ubijemo lepo, grdo pa živi naprej. Ne le živi, celo več ga je, razširja se. Ubijemo ga še preden mu damo možnost, da bi se v njem rodilo lepo.

Hude boje bijemo. Boje med grdim in lepim. Med življenjem in smrtjo.

Pozabljamo, da lahko samo lepo zmaga nad grdim. Temo lahko premaga le svetloba. In le življenje premaga smrt.

Manjka nam odločitev, ki bi izbrale življenje. In odločiti se za življenje, pomeni življenje sprejeti. Ne spremeniti, ne prilagoditi ga ampak sprejeti. Da, tudi grdo je potrebno sprejeti. To je pot življenja. Pot svobode. Pot Ljubezni.

Pot ljubezni se prične takrat, ko zmoremo grdemu reči odpuščam ti. To pa lahko reče le nekdo, ki ve, da je ljubljen. Nekdo, ki ve, da z ljubeznijo ne bo ničesar izgubil, ker vse kar potrebuje že ima. Nekdo, ki ve, da mu še tako grda stvar ne more vzeti bistva - tega, da je ljubljen. Neskončno ljubljen od Očeta.

Samo z Njim zmoreš stopiti v grob, ker veš, da bo odvalil skalo. Ker veš, da bo življenje vedno zmagovalo, tudi, če bo pot težka, krvava in osamljena.

Razdejanje.

Na enem od predavanj me je močno nagovorila zgodba o orlu. Ti menda lahko živijo dolgo let, toda pot do tja ni tako preprosta. Tam nekje na sredini življenja se mora orel umakniti na samo, v gore. Tam si mora najprej ob skalah obrusiti ukrivljen kljun, da mu zraste nov. S tem novim si nato potrga kremplje, ki so predolgi. Ko mu tako zrastejo novi, si mora z njimi izpuliti staro perje, da ga nadomesti novo, saj je staro pretežko, da bi z njim lahko letel. Ko mu to uspe, se vrne in živi naprej.

Verjetno ni potrebno posebej poudariti, da je vse skupaj precej boleča stvar. Boleča a nujna. Tako nujna, ker gre za preživetje.

 

http://www.gore-ljudje.net/novosti/37683/

Do tega pridemo prej ali slej vsi. Do točke, kjer je potrebno pogledati svoj kljun, kremplje, perje … še preden bi bil kljun preveč ukrivljen, še preden bi bili kremplji predolgi in še preden bi bilo perje pretežko. Zato je nujno pogledati pred tem, takrat, ko se vse zdi še lepo. Morda celo najlepše. Naš kljun je močan, kremplji ostri in trdni, in perje dolgo, lepo, bogato.

Trenutek, ko bi zlahka zaspali, se malce odpočili, uživali ob ponosu na prehojeno pot in razkazovali svoj kljun, svoje kremplje in košato perje.

Na tej točki torej, imamo na izbiro dvoje – življenje ali smrt. Nič več in nič manj od tega.

V teh dneh, sem marsikje na tej točki. In izbirati življenje ni najenostavnejša pot. A nujna. Izbirati življenje v odnosu do moža, do prijateljev, do staršev. Izbirati življenje v projektih, delu, sestankih in vsakdanjih opravilih.

Izbira življenja je svobodna odločitev za rast. In rast ni samoumevna in niti lahka, ampak zahteva napor, pogum, voljo in trden temelj. In ta trden temelj je edina stvar na kateri lahko zraste nekaj novega. In včasih je, da bi ta temelj videli, potrebno razdejanje. Razdejanje, ki iz našega življenja odstrani vse, kar je bilo brez temelja in nam pomaga videti tistega, enega in edinega, pravega. Edino tu je možnost za rast, ki vodi v življenje. Ko ta temelj odkrijemo smo na vrhu gore, tam, kjer vemo, da je edina možnost populiti in obrusiti vse, kar nam preprčuje, da bi svobodno poleteli nazaj v življenje. Tisto pravo.

Biti človek

Biti človek je dar.

Biti dober človek je svobodna izbira.

Biti popoln človek je nedosegljiv cilj.

Biti ljubljen človek  pa pomeni življenje živeti kot dar,

kjer lahko v ljubezni svobodno izbiraš dobro in vztrajaš na poti k nedosegljivemu.

Zgodi se, da se v popolavi tisočih stvari v moji glavi, izgubum nekje na sredi poti. Nekje, kjer se mi zdi nesmiselno iti naprej. Nekje, kjer je bolj modro molčati. Nekje tam, kjer je skrajna točka udobja in varnosti. Tam je varno. Vsaj nekaj časa.

V zadnjem času sem se srečevala z ne ravno najlažjimi dogodki. Predvsem takimi, ki ti zlahka vzamejo upanje, pogum, lepoto, veselje ... Tako sem se znašla sredi boja med tisto skrajno točko udobja in varnosti ter točko koraka v neznano. V neznano o katerem bi rada vedela vse. Neznano, za katerega vem, da sem praktično nemočna. Lahko ga živim, ne moremo pa ga načrtovati, kajti tudi, če bi načrtovala, to še ne pomeni, da bi ga tako tudi živela.

In v takih trenutkih, je tisti "iti naprej" še toliko težji. Težji, ker vem, da me mogoče tam čaka odpoved lastnim željam, interesom. Ker vem, da bo tam potrebno sprejemati in to ni vedno najlažje. Ker vem, da bo tam potrebno odpuščati in prosti odpuščanja. 

Predvsem pa se bojim narediti ta korak, ker se bojim, da ne bi bila ljubljena. Toda ...

Vse bolj mi postaja jasno, da v naših odnosih živimo veliko zmedo. In ta se prične pri tem, da zmoremo imeti nekoga radi le v njegovi popolnosti, da mislimo, da moramo biti tudi sami popolni, ker si drugače ljubezni ne zaslužimo. A prej ali slej trčimo ob nepopolnost. Nepopolnost mene in človeka ob meni. Takrat zlahka podvomimo v dobro. Dobro v meni in človeku poleg mene. Nekdo pa, ki ni dober, si hitro ne zasluži spoštovanja, ljubezni, besede ali dveh ...

Zato se vse prične pri daru. Pri tem, da je življenje dar in da bi ga morali tako tudi živeti. Pravzaprav, dar je potrebno sprejeti. Se zanj zahvaliti. In veste, vse se je pričelo iz ljubezni. Nismo si ga prislužili, nismo bili dobri, popolni in si s tem zagotovili vstopnice za življenje. Ne. Bili pa smo ljubljeni. V samem začetku, pa če si to priznamo ali ne. In naše poslanstvo je živeti kot ljubljeni. Ne kot nekdo, ki si mora ljubezen kupiti, ampak kot nekdo, ki jo zmore živeti. Le tako lahko vsakega sprejemeš kot dar, kot nekaj, kar ti je bilo podarjeno, da bi lahko v polnosti živel načrt ljubezni. In ne, da smo bili, ampak smo še vedno. In tu, tu se skriva popolnost.

Ker zmoreš še bolje

Nikoli ne bom pozabila šestletnega fantka, ki je dan za dnem poskrbel, da sem se vsaj enkrat v dnevu pošteno razjezila. Vsa teorija o posebnih pedagoških prijemih je bila takrat resnično uporabna snov le za to, da so bile strani učbenika polne. Tako sem se vrtela v krogu jeze, obupa, nemoči in izgubila upanje, da bi bilo lahko kdaj bolje. Nekega dne, ko je spet poskrbel, da slučajno ne bi pozabila dejstva, da marsikaj zelo dobro zna in to tudi praktično pokaže, pa sem ga mirno poklicala k sebi. Pogovorila sva se in na koncu sem mu rekla, da verjamem, da bo jutri bolje. Da verjamem, da se bo potrudil in vem, da on to zmore. Ne bom pozabila, kako je naslednji dan že takoj zjutraj pritekel k meni in rekel, da se bo danes potrudil. In se je. Ne samo tisti dan, ampak vse do zadnjega. To ne pomeni, da je bilo popolno, a se je trudil. Ta fantek mi je posebej prirastel k srcu. Ne vem kje je danes, ne vem, če se še trudi, a sem vesela, da sem bila takrat poleg, da sem se lahko ob njem naučila več kot se verjetno sploh zavedam. 

Ko tako premišljujem, ugotavljam, da delamo eno veliko napako. Prevečkrat izgovorimo 21 črk, ki izgledajo nekako takole:  … ker bi lahko bilo še bolje … Teh 21 črk, za katere si drznem reči, da ubijajo, prav teh se prevečkrat poslužujemo. Včasih zato, ker ne zmoremo reči pohvale, drugič je nočemo. Predvsem pa s temi besedami zmagamo. Zmagamo pred nekom, ki je moj brat, sestra, mož, žena, mama, prijatelj, oče ... Toda to ni zmaga. Ni. To je poraz. Velik poraz.

Za zmago, tisto pravo zmago, kjer ne zmagam jaz, kjer ne zmaga moj egoizem, potrebujem druge besede.

Ker zmoreš še bolje … ker zmoreš!

Te besede, te rojevajo upanje. Rojevajo zaupanje. Rojevajo pogum. Povedo, da nekaj ni bilo najboljše in obenem dajejo možnost, da tisto popraviš. Povedo, da ti nekdo zaupa, da verjame, da boš zmogel, dajejo vrednost.

In tu je zmaga. V sprejemanju nepopolnosti drugega, še prej pa sebe. Tu je prostor, da lahko nastane nekaj boljšega. Tu je prostor, če  hočemo ali ne, še za nekoga, ki ga prej ali slej potrebujemo in on potrebuje nas. Moramo jih izreči tudi sebi, saj jih bomo le tako sposobni  povedati tudi drugim. Da bi skupaj rastli. Da bi zmogli živeti s svojo nepopolnostjo, nemočjo, ker bomo le tako zmagovali.
In tako bomo sprejamli tudi nepopolnost drugega in je ne bomo obtoževali. Sprejemali kot priložnost, da smo za nekoga upanje, opora, da smo za nekoga nekdo, ki je vesel vsakega koraka naprej, a ostane poleg tudi, ko narediš dva nazaj.

Samo  v nepopolnosti lahko okusiš popolnost. Popolnost Boga. Njega, ki daje vse. On  je tisti, ki mi daje vrednost, ki verjame, da bom zmogla. On, ki ceni trud. On, ki daje možnost, nešteto možnosti. In vsakič znova, pa tudi, če si se zares potrudil, On še vedno govori: » zmoreš še bolje!« In to niso besede zaničevanja, egoizma, posmeha. Ne, to so besede nekoga, ki  mu ni vseeno zame. Nekoga, ki ljubi. In ta, ki ljubi, je vedno poleg.

K temu smo poklicani vsi. Poklicani svojim bližnjim govoriti "zmoreš še bolje," kar ne pomeni, da nismo hvaležni in veseli tistega, kar je že, ampak pomeni, da nam je za tega človeka mar. In te besede vedno prinesejo odgovornost. Odgovornost, da sem poleg. Da sem skupaj s teboj. In sem na kocnu vesela ... vesela zmage, ki je že v tem, da si stopil na to pot.

Sprejeti prihod

Ti prazniki so bili eni lepših kar jih pomnim. Navadno te, če rečeš tak stavek, skoraj vsak vpraša, kaj se je zgodilo, da so bili tako lepi. Največkrat ob tem pričakujejo poročilo o izrednih dogodkih, a moj odgovor ni takšen. No, vsaj na prvi pogled ne.

Ti prazniki so bili polni malih prihodov. Takšnih za katere navadno »zmanjka časa« ali pa imamo ravno takrat kaj »bolj pomembnega«.

Prihod je nekaj zelo svetega in vsak prihod je malo rojstvo. Sveto rojstvo.

Poklicani smo, da prihajamo k drugim. In poklicani, da dovolimo drugim prihajati k nam.

Bog je prišel k nam. Bog je prišel k meni. Zanj ni nič bolj pomembnega kot to, da je tu, poleg mene in, da sem jaz poleg Njega. Prišel je, da bi me tega naučil, da bi bil tudi vsak moj prihod svet in bi rojeval. Rojeval upanje.

Ja, prihajati k drugim pomeni rojevati upanje. Upanje, brez katerega bi bilo nesmiselno živeti. In tega nam, dragi moji, danes tako zelo manjka. Manjka, ker mislimo, da lahko vse naredimo sami. Jaz tu, jaz tam in na koncu tako velik kup mene, da ne vidim nič drugega. A življenje nas prej ali slej pripelje do trenutka, ko spoznamo, da sami vsega ne zmoremo. Takrat upanja zmanjka. Takrat, ko bi ga najbolj potrebovali ga ni.

Zato je pomembno priti in sprejemati tiste, ki pridejo. Ker vsak moj prihod sporoča, da mi je mar zate, da te imam rada, da časa s teboj ne more nadomestiti nič »bolj pomembnega«. In obratno. Samo v odnosu je prostor za rojstvo. Vem, da se prihod Boga zdi marsikomu prazen, nemogoč, nepomemben in mogoče celo izmišljen. Velikokrat tudi meni. Zdi se tak, ker ga ne sprejmem. A ko ga sprejmem se nekaj rodi. 

Težko je to razumeti, ker ljudje pač ... Velikokrat prihajamo brez, da bi sprejeli in velikokrat sprejemamo brez, da bi prišli. 

Vsak prihod mora biti obenem tudi sprejem. Drugače ni svet. Niti ne rojeva upanja, saj priti pomeni ljubiti. Ljubiti pomeni sprejeti. In tam, kjer si ljubljen in sprejet, je upanje. Vedno. 

Hvala

Danes sem že tarnala nad jutrišnjim prvim januarjem, kot že mnogo let do sedaj, češ  da bom spet cel dan poslušala tisti "srečno, zdravo, srečno, zdravo, zdravo, srečno ..." Priznam, ta prvi januar mi je res mučen, skorajda nesmiseln.
Voščila in novoletne želje, ki so zato, ker pač morajo biti, se mi zdijo tako prazna. Tako zelo prazna. Prazna, ker pozabljamo najprej na tisto besedo, saj veste ... Ja, hvala. Nekako jo kar preskočimo in prostor namenjen njej napolnimo z najboljšimi voščili in željami. Kaj več kot to je že pretežko.

Včasih mi je res težko reči hvala. Preprosto ne gre. Preveč je stvari, ljudi, dogodkov, ki niso takšni kot bi si želela. Preveč neizpolnjenih želja, preveč krivic, ki se ne bi smele zgoditi.
A beseda hvala ni beseda za smeh, veselje, topel objem, veličastno nebo, tisoče sončnih zahodov, iskrene pogovore, prijazne besede ... No, seveda, tudi za to, a nič manj za vse ostalo.

Beseda hvala je beseda hvaležnosti za življenje.

Danes je dan, ko moram reči hvala. In jutri tudi. Pa tudi pojutrišnjem. Preprosto moram.
Kaj bo tisoče dobrih želja, če nisem najprej hvaležna za vsakega, ki je poslan v moje življenje? Kaj nekomu pomeni tistih nekaj besed, če mu ne povem, da sem vesela, ker je tu? Bo sploh slišal tisti dve želji o sreči in zdravju, ko pa tako hrepeni po eni sami besedi? Tako zelo hrepeni, tako zelo kot jaz.
In tudi z našim življenjem se kaj hitro zgodi tako veste. Še preden zares rečem hvala za vse, kar je bilo v tem letu, ki je mimo, že grebem na kup želje za prihodnje. A nekje zmanjka, nekaj ostaja prazno.

Ja, nujno je reči hvala. Ne le za leto, ampak za vsak dan posebej. Ne le za lepe dni, ampak za vsak dan. Ne le za ljudi ob katerih mi je lepo, ampak tudi za tiste ob katerih je večkrat težko. In to je življenje. Kajti nič in nihče ni tu brez razloga.

Letos bom torej poizkusila pričeti voščilo z besedo hvaležnosti. Težko bo, mogoče nekajkrat celo pretežko, da bi to zares zmogla, a že tisto malo, če tudi neizrečeno, daje možnost, da je moj pogled nate najprej zahvala za nekaj čudovitega. Za nekaj, kar mi je bilo podarjeno iz ljubezni.

Le Beseda

Zame.

Le ena Beseda ljubezni.

Tiha. Sveta. Topla. Večna.

Da vsaka moja bila bi, kot ta, 

ki mar ji je,

zate.

                              Miru, veselja in bližine v teh prazničnih dneh!