Ljubezen, ki jemlje

Velik del prostora v najinih omarah je zapolnjen s fotoalbumi. Ljubezen do fotografij lahko pripišem mami. Od kar pomnim je bila ena tistih, ki je na vsakem družinskem praznovanju že pred začetkom tekala s fotoaparatom, v filmski trak poskušala ujeti vse možne kobinacije ljudi, ki so bili v njeni bližini ter kmalu za tem fotografije razvila ter jih skrbno uredila v fotoalbumih. Ja, to je eno tistih opravil, ki so mi nujna. In danes na praznovanjih namesto mame velikokrat kričim jaz, povprečno razvijem še enkrat toliko fotografij kot ona in še vedno sem zaljubljena v večere na kavču, kjer lahko sama ali v družbi meni dragih, gledam že nič kolikokrat videne fotografije. 

http:/20quotes/thepeopleproject.com/photography-people/photography%

Včasih jih gledam brez posebnega razloga, drugič me zanima nek detajl iz leta 1998, tretjič bi se rada nasmejala ... Toda zgodi se, da je gledanje fotografij nekaj zelo težkega. Težkega, ker se zdi, da ni ničesar več. Da nekdo vse jemlje. Jemlje ljudi, dogodke, jemlje nasmejane obraze, leta, poglede ... Da nekdo jemlje toliko lepih stvari, ki jih ne bom mogla nikoli več doživeti. Zame je to vedno znova težko spoznanje. Včasih se zdi celo pretežko, da bi v njem našla še kaj malega upanja.

Takrat, ko sem na točki, ko se zdi vse kruto, nepošteno in grdo, takrat navadno ostanem na isti strani. Pozabim obrniti novo stran. Ali bolje rečeno, nočem je obrniti. Nočem, ker ne vem kaj bom videla. Toda vedno, ko zmorem korak naprej, ko obrnem stran, spet vidim nasmejane obraze, lepe pokrajine in ljudi, ki so mi bili podarjeni. In, če mi uspe priti do zadnje fotografije v zadnjem albumu, je tam prostor za nove.  Nove obraze, poglede, pokrajine ... Za novo življenje.

Priznam da te logike ne razumem najbolje. Včasih se namreč zelo trudim, da bi (kot se pritiče za žensko) vsaki stvari prišla do konca. Pa ne gre. Ne vem zakaj ljudi iz fotografij ne slišim več, ne vem zakaj se tista nasmejana deklica, danes le stežka nasmehne, ne vem zakaj je bil travnik včasih tako lep, ne vem ...
Da, marsičesa ne vem in še manj razumem a nekaj mi je jasno. Veste, fotografije skrivajo veliko več kot je moč videti. Skrivajo življenje.

Življenje, ki je v tem, da sprejemaš. Sprejemaš z velikim zaupanjem, da bo tudi v prihodnjem dnevu priložnost za novo fotografijo, ki bo očarala. In življenje, ki je hvaležno za vse fotografije, tiste v fotoalbumu in tiste, ki so shranjene nekje globoko. Tako nobena fotografija ni mrtva, kajti tisto, kar skriva v sebi je del mene, del mojega življenja, del tega kar sem in kar prinašam ljudem.

To je ta nora Ljubezen, ki jemlje. Jemlje, da bi imeli še več. Vem, popolna norost, ki je ne razumem. Zato se trudim vedno znova obrniti nov list, sprejeti nove odločitve, sprejeti nove ljudi, dogodke in pokrajine. Ne, ker bi si tega vedno želela, saj me je na trenutke pošteno strah, a ker vem, da moram. Ker bom le tako lahko rastla, se razvijala in izpolnila svoje poslanstvo. Le tako bodo lahko nastajle nove fotografije, ki bodo pričale o življenju. Življenju, ki je zmoglo narediti korak naprej. Življenju, ki je sprejelo nor načrt Ljubezni, ki daje. Vedno.