Mar skrilo si se pod veko trudnega očesa,
v osamljen list golega drevesa.
Mogoče si v verzu zadnjega besa
al´ poljubu mojega slovesa.
Povej življenje, kje si?
Mogoče te skrila dlan je proseča,
misel ta trudna al` zarja žareča.
Mar v vonju si, ki daje ga roža dehteča,
al´ v objemu pestuje te roka ljubeča.
Tu si, življenje.
V iščočih poljanah človeka.
Brez konca, brez kraja.
Potuj človek, potuj kot reka,
kajti smrt je obstati
v poljani iščočega človeka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar