Pot

Pred kratkim sem prijatelju v pogovoru rekla, da je pot najtežja takrat, ko ne hodiš po njej. V tistem trenutku nisem kaj dosti premišljevala o teh besedah, a od tistega dne me vsak dan spremljajo z neko posebno težo. Predvsem se mi zdijo iz dneva v dan bolj resnične.

Da, vsaka pot je najtežja takrat, ko ne hodiš po njej. Preveč neznanega prinaša. Preveč tujega. Prinaša pričakovanja in želje ljudi in prinaša moja pričakovanja in moje želje. Pot postane naša naloga, ki jo moramo opraviti z odliko, drugače nima vrednosti. In kaj rado se zgodi, da obstanemo nekje na začetku, da se na pot sploh ne podamo, ker se nam zdi prezahtevna in mogoče celo nesmiselna.
 
Večino časa sem mislila, da je za začetek poti najpomembnejša odločitev. To, da se za nekaj odločiš in pri tem vztrajaš. Ali bolje rečeno, da je vedno najnujnejše sprejeti odločitev, če želiš stopiti na pot ali po njej nadaljevati. A danes, danes bi odgovorila drugače.

Če želiš stopiti na pot, se moraš zanjo najprej zahvaliti.

commons.wikimedia.org

Zahvaliti se, ker takrat spoznamo, da pravzaprav vse, kar nas na tej neznani poti čaka, ni sad naše odločitve, naših dobrih in manj dobrih dejanj. Da ni nič sad izpolnjenih želja in pričakovanj. Zahvaliti se moramo, da bi spoznali, kako velik dar je pot. 

Nujo se je zahvaliti za pot, ki je pred nami, da spoznamo kako šibki in krhki smo kot ljudje. Nemočni. In prav takšnim, krhkim, ranjenim, nemočnim, je ta pot zaupana. Da, zaupana je meni. Meni, ker nekdo verjame, da bom zmogla. To ne pomeni, da na tej poti ne bom nikdar padla, nič naredila narobe, bila razočarana … Ne, pomeni le, da bom po tej poti hodila kot človek, ki se uči hoditi. Korak za korakom. Kot človek, ki marsičesa ne razume, a ve, da je ljbuljen. Tak kot je.
In povem vam, res je lažje. Lažje, ko narediš prvi korak z zupanjem in hvaležnostjo, da Oče, ki te je poslal na to pot ve,  kam le ta pelje.

Vsaka pot je dar in ne naloga. Dar, ki ga lahko le sprejmeš. V tem je resnična svoboda človeka, ki ve, da mora priti do cilja.