Svetloba neke teme

Par besed v nekem večeru je bilo dovolj, da so mi misli zbežale v tople, pa čeprav mrzle dni.
Ljubim adventni čas in nič manj ne ljubim božičnega. Romantična duša ali pocukrana ženska, to presodite sami, jaz samo vem, da sem srečna.
Čas ki prihaja, no, je ravnokar prišel, mi je res pri srcu. Iz leta v leto bolj. To je res en poseben čas.  Zgodi se..no dogaja se, da izvlečem na plano tudi kaj nepotrebne krame (bel svečnik, čajno svečko v rdečem kozarcu, svečo z aromo vanilije, svečo za na okensko polico...), mogoče se celo usmilim katerega  od tisočih porcelanastih angelčkov :). V tem času skuham hektolitre čaja, vseh možnih okusov, tudi takrat, ko nisem žejna. Prijetno je pač zvečer, ko se vse umiri (no, ta leta se je, letos bomo videli :)), sesti na kavč, okoli sebe oviti toplo rjavo odejo, pa čeprav termostat kaže 24 stopinj in je to znak, da je z menoj že res nekaj narobe, ter sam ali še bolje, v dobri družbi najprej greti svoje roke ob rdeči skodelici čaja in nato požirek za požirkom razvajati svoje brbončice. Ne branim se niti punča ali dobrega kuhanega vina. In kakšen piškot mora biti zraven. Tisti "ta pravi", izpod domačega valjarja, z nepravilnimi robovi in s par črno obarvanimi lepotci, ki so si sredi kaosa nekega kuharskega dne, privoščili minuto preveč v pečici.
Obožujem ta čas, ker je to čas drobnih pozornosti. Eden lepših večerov je zagotovo miklavžev. Stari je res faca! Vsako leto si izmisli kaj novega. Kaj preprostega, lepega, unikatnega, kaj takega, da prav narahlo poboža dušo in če je to en bonbon, je tisti večer bolj slasten, kot vse ostale dni v letu. In če slučajno zapremo oči prej kot potrka pred vrati, takrat (to mislim popolnoma resno), nastaviš budilko ob uri za katero navadno misliš, da ne bi preživel, če bi se moral zbuditi, a tisto jutro...ni problema. Dremež ni potreben in tako ob štirih zjutraj v pižami in z razkuštrano firzuro že obuvaš svoje nove nogavice. S polnimi usti seveda.
V ta čas sem zaljubljena, ker lahko tri dni izbiram recept za piškote, ki nato izginejo v petih minutah. Vonj po njih pa kar ostaja in ostaja.
Trije sveti večeri morajo biti sveti. Amen. To zame pomeni, da so brez telefonov in računalnikov od blagoslova naprej. Večerja je praznična in če mislite, da to pomeni količino hrane, ki jo ne bi mogel pojesti niti skupaj s svojimi sostanovalci v bloku, se motite. Praznična večerja je zame tista večerja, kjer da vsak svoj delež. Ne samo žena ali mama, amapak vsi. In praznična večerja niti ne pomeni, da mora biti popolna ali pa vrhunec kulinaričnega življenja neke družine. Verjemite, francoska solata in pečenice so več kot odlične.
Sveti večer mora imeti prostor za molitev. In za blagoslov. V to sem zaljubljena od malih nog, ko je stari tata na staro ponev stresel žerjavico in oljčne ter lovorjeve liste, s sestro pa sva v dimnem oblaku hodili z blagoslovljeno vodo in namočili vse, od jaslic do Sivke v štali.  In nato sledi večer, ko je dovolj, da mirno sediš, olupiš stoti arašid, klepetaš ali igraš Človek ne jezi se, kjer ti sestra poje vse figure tik pred varnim zavetjem, tebe pa upravičeno prešine misel, da je to igra z najbolj nelogičnim naslivom. Še dobro, da v ozadju igra ponavljajoča se Sveta noč. Ko si tako sit, no, bolje malček prej, kot takrat, ko iza kupa manadrinovih olupkov ne vidiš ostalih članov, takrat je čas, da si blečeš topel pulover in plašč, ter se k polnočnici odpraviš peš. 5 kilomterov ali 5 metrov, če je mogoče vsaj toliko, da nos postane malček rdeč in si želiš, da bi si ovil okrog vratu tudi šal.
Ja, tudi jasilce so bile pri nas in so tudi v najinem domu nekaj, kar ima poseben prostor. Preden dobijo končno obliko, se je potrebno parkrat skregati in se nato opravičiti ter skupaj postaviti še zadnjega pastirca z ovco na rami. In to ne 14 dni prej, ne, največ dan prej,še najbolje pa kar tisti dan.
Lepo se je nato zbirati ob njih. Bodisi s prijatelji ali sam sredi težkega dne, ko zreš v dete  in verjameš, da bo zmoglo velikih reči. Ali pa ja, s prijatelji, ko tradicionalno vsako letos okupiraš kuhinjo svoje mame in jo prijazno prosiš, da skuha nove klobase, ki so v kombinaciji z vloženim korenčkom in  sveže pečenim kruhom stare mame, sestavni del praznikov. Ti pa skupaj s prijatelji ugibaš katero novost je stari tata postavil na jaslice...Enkrat je to sprehajajoči se pastirec, drugič skalni vodnjak ali pa Tina Maze, ki je ravnokar odsmučala veleslalom po mahu.
O voščilnicah, ki morajo priromati in odromati raje ne bom kaj dosti ... Mogoče kaj več o tem takrat, ko ne bom zaželela toplega božiča šele 27.decembra.

Oprostite moji nemirni duši, ki je skupaj spravila par niti malo logično zaporednih stavkov in misli. Toda...saj veste kako je, ko nečesa tako močno, močno čakaš, da v nekem evforičnem trenutku pozabiš kako bi kaj moralo biti...Pustiš, da je tako, kot je. In takšen je danes moj zapis.
Prav kmalu se namreč prične. In če nism še omenila...Ta čas mi je pri srcu, ker v resnici ni poln, ampak prazen. Prazen v globinah naših src. In ta čas se prične s temo. Popolno temo. Zato bom sedaj ugasnila še zadnjo luč v sobi in pripravila prostor, da bo tam nekoč lahko posijala luč.
Ne spreglejte je!
 

Takšna pač sem

Ljudje zmoremo marsikaj. Poleg vseh lepih stvari, zmoremo tudi najbolj kruta dejanja. Takšna, da ob njih utihnemo, takšna, ki nas minute in  ure, mesece in leta razžirajo in nam ne dajo miru. Noči postajajo kratki dremeži, iz katerih te prebujajo dejanja in besede, ki zarežejo do kosti. Zmoremo dejanja, ki pozabijo na človeka ob meni in zmoremo dejanja, ki ranijo.

Včasih obnemim nad močjo zla, ki nam hoče vzeti lepoto ljudi in nas samih. Ne vem točno, kaj mu je najljubše ob tem, ko padamo, a zdi se mi, da je nadvse vesel, ko nas sliši reči: "Takšna pač sem, takšen pač sem, takšen pač je."Verjetno je to njabolj kruta sodba, ki jo lahko človek da sebi ali drugemu.
Dobro leto nazaj sem se pogovarjala z osebo, ki je svojega moža vedno zagovarjala s tem, da pač tak je in, da se je sprijaznila s tem. Takrat sem jo vprašala, če je ob tem zares srečna. Odgovora do danes nisem dobila. Vsaj ne iz njenih ust, lahko pa ga preberem iz njenega življenja.

Takšna pač sem. Obrabljena fraza tisočih izgovorov.  Zdi se mi, da ljudje, ki to neprestano govorijo, pravzaprav ne poznajo svoje prave lepote. In verjetno se vam sedaj zdi, da že pošteno zapletam svoje misli, toda ... Da, ljudje moramo raziskovati, moramo se poznati, da bi lahko v polnosti uresničevali svoje poslanstvo. Moramo vedeti, da pač "taki smo" - veseli, trmasti, hitre jeze, ranljivi, občutljivi, zaljubljeni v zbiranje poštnih znamk ali v visenja na krkhi veji visokega drevesa z glavo navzdol. Ali pa takšni, da ne maramo do minute natančno načrtovanih urnikov, da je slivov sladoled zadnja izbira in ležanje na kavču sredi sončnega dne prijetno. Vse to in še veliko več  je del nas. A to ne pomeni, da takšni smo, kajit vsaka minuta nam daje možnost, da postanemo boljši. Torej, ne takšni kot smo, amapk boljši.

Lažje je reči "takšna pač sem". Ali pa "pusti jo, saj veš, takšna pač je."  Lažje je požreti in iti naprej, češ, saj je vedno bilo tako in vedno bo. Toda mislim, da to ni prava pot. Da na tak način ne morem rasti jaz, ne more rasti moj zakon in ne moja prijateljstva. Spoštovati nekoga, ne pomeni, obmolkniti. Ne pomeni niti vsemu prikimavati. Spoštovati pomeni sprejeti, tudi težke stvari človeka ob meni ali pa mene same in po svojih močeh pripraviti prostor, da ne ostanemo samo tam. Da, pripraviti prostor, kjer si bom dovolila in upala biti boljša. Pripraviti prostor, ki bo človeku poleg mene dal vedeti, da verjamem vanj.

Iskanje potrditev s tem, da "pač takšna sem", ne pelje naprej. V njem ni prostora za spreobrnjenje, ni prostora za človeka, ni prostora za Boga. Kajti on je tisti, ki obrača in obrne. Tisti, ki sprejema in spreminja, tisti, ki odpira oči in tolaži. On je tisti, ki nam pravi, da smo lahko še boljši. Pravzaprav nas s svojim zgledom vabi na to pot. Pot, po kateri stopam z vsem kar sem in dopuščam, da nastaja nekaj novega. Nekaj, kar je veliko večje od mojih spoznanj.

Najin čudež

Zgodba zadnjih mesecev je zgodba življenja. Zgodba solz, smeha, zgodba strahu, ki pretresa in zgodba zaupanja. Je tudi zgodba prijateljstva in nemoči. Je zgodba nore ljubezni, ki je ni moč razumeti.

Govorili so mi, naj si privoščim dokler si lahko, naj grem na dopust in cenim mir,ki ga imam. Govorili so tudi, naj se naspim, ker prihaja kalvarija neprespanosti in neutolažljivih jokov. Opozarjali so me, da ne bo nikoli več tako kot je bilo. Da je konec mirnih dni in brezskrbnih korakov.

Sedaj sem tu. Srečna.

Rojstvo najine Anike je čudež.  Mogoče se komu zdi rojstvo nekaj samoumevnega, naravnega, normalnega ... No, meni ni. Veliko več je kot to. Da, veliko več. Mogoče mi je to jasno zato, ker vem kako je, ko ti povedo, da je tvojemu otroku pri devetih tednih prenehalo biti srce. In ne, ne trudite se s prepričevanjem, da je to le nek skupek celic, še manj koristno je deljenje nasvetov, da je za vse bolje, če je življenja konec sedaj kot pa da bi se rodil in imel kakšno "napako". Mogoče mi je jasno zato, ker je presneto malo manjkalo, da bi se zgodba ponovila ali pa mogoče zato, ker še takrat, ko sem jo držala v naročju nisem vedela, če nama bo namenjena skupna pot domov.
Da, življenje najine Anike je čudež. Malo, nebogljeno bitje, ki ga lahko ne bi nikoli videla. A sedaj je tu. In niti za trenutek si ne morem predstavljati, da bi ta zgodba imela drugačen razplet.

Življenje najine Anike je blagoslov. Velik blagoslov. Blagoslov za naju in ljudi, ki so del te poti. Je nekdo, ki naju uči najlepše molitve. Molitve, ki je nemo čudenje in veselje ob bližini nekoga, ki te ima rad. Tako preprosto se zdi ...

"Ali je lepo biti mama?" me je pred kratkim vprašalo neko dekle. Da, lepo je biti mama. Lepše kot sem si lahko kdaj predstavljala. Biti mama je nekaj najlepšega in najtežjega obenem in niti za trenutek ne bi želela, da je drugače. Ljubezen namreč zahteva. Nikoli ni preprosta, nikoli. Ljubezen zmore nemogoče stvari. Nore reči zmore. Ljubezen je rojstvo življenja. In vsako rojstvo je mala smrt. Smrt moje sebičnosti in egoizma, da lahko tam nastane prostor za nekaj več. In to mora boleti. Vsaj malo.

Danes, ko sem že preživela dva meseca in pol manj prespanih noči, ko sem že tolažila neutolažljiv jok, danes, ko sem se že morala odpovedati potovanju na konec sveta in nori zabavi in danes, ko bom verjetno spet pojedla  kosilo v svetlobno hitrem času, da, danes se bom znova zahvalila. Vem, rekli bodo, da to pravzaprav ni še nič in da najhuje šele prihaja. Jaz pa še vedno verjamem, da je kaj veliko hujšega, kot gledati nejvečjo umetnino Boga v svojem naročju.

Da življenju

Moje misli so zapolnjene s premišljevanjem o smislu življenja. O tistem najbolj skrivnostnem odgovoru na vpršanje mojega bivanja, poslanstva, poklicanosti ... In obenem ne morem mimo zastavljanja istih vprašanj ob pogledu na človeka poleg mene. Ob pogledu, na človeka, na življenje v meni.

Opazujem kako nas je tok popeljal v svet udobja. V svet svobode, kot jo radi imenujemo. Svobodo brez pravil, brez meja, brez obveznosti, brez trpljenja, brez odrekanja ... Pa je to res svoboda?
Svoboda je veliko več. Presega moje želje. Velikokrat egoistične in zastavljene tako, da po najlažji poti pridem do svojega udobja, ki mi pripada. A če bi se zavedali svojega bistva bi spoznali, da je ni večje svobode. In to bistvo je Ljubezen. Iz nje in za njo izhaja moje poslanstvo ali poklicanost, če vam je ljubše. Ljubezen ni egositična, ne more biti. Da, brezmejna je.
Svobodna. Svobodna, ker ve, da je njeno poslanstvo čuvati ta dragocen dar in ga obenem iskati v vsakem človeku ter ga podarjati naprej.

Pot postane lažja. Lažje sprejmeš človeka ob sebi, ker veš, da je njegovo bistvo enako mojemu, le da mogoče te lepote v sebi še ni našel. In tako tudi ob pogledu na življenje, ki se tiho pripravlja na svoj prihod ne moreš mimo te lepote. Mimo tega čudeža brez katerega ne bi bilo mene, tebe, njega.
In tu, dragi moji, ne gre za izbiranje ali je to življenje dovolj popolno, da sem ga pripravljen sprejeti v naročje. Ne gre za iskanje plusov in minusov, če si to življenje, ustvarjeno iz Ljubezni in za Ljubezen, zasluži moj pritrdilni odgovor "da življenju". Ljubezen ne postavlja pogojev. Ljubezen je ali pa je ni, kajti to, da nekomu pritrdim svoj "da", ker ustreza mojim standardom, ne more biti ljubezen. Ljubezen je da, ki ostane da. Za vedno.


Toda najprej se moram zarezti vase in tam najti Ljubezen. Sprejeti jo moram in s tem, ko jo sprejmem, jo dajem.
Mi lahko kdo vzame to svobodo?
Ne, ne more.
In povem vam, popolna je.

http://poptattoos.com/wp-content/uploads/2015/05/Flock-of-birds-rending-from-a-dandelion-2015.jpg

Včeraj sem plesala

Ja, včeraj sem plesala. Z majhnimi koraki po kuhinji. Bila sem srečna. Preprosto zato, ker sem lahko pekla kruh in ker je bil to že četrti dan zapored, ko me ni nič bolelo. Pa Matej je bil na kavču, z zvitim gležnjem, a po dolgem času sva čisto v miru preživela par dni skupaj.

Mislila sem, da vem kako je vsak trenutek podarjen. Mislila sem tudi, da vem, kako še zdaleč ni vse odvisno samo od mene. A sem se morala ponovno učiti. Učiti zato, da bi znala in zmogla to živeti. 

Z danes na jutri sem obležala v postelji za več kot mesec dni. Ne bom tajila, da včasih prav z veseljem popoldne ležem na kavč ali pa zjutraj kakšno uro podaljšam. Toda biti samo doma, kar naenkrat izpustiti tisoč in eno stvar iz rok in le ležati, čakati in upati na najboljše, to mi res ne gre. Krivično, nepošteno, Bog mi vse samo jemlje. Ja, precej sem »prejamrala«. Pa ni bilo nič bolje, ne zame in ne za ljudi okrog mene. In sem spet prišla do tistega »sprejmi«. Vsak dan znova.

Sprejeti vse strahove in dvome, sprejeti skrbno pomoč moža, sorodnikov in prijateljev, sprejeti vse migrene in ure čakanja, da mine, sprejeti jemanje krvi, ki ga resnično ne maram, pa vse neprespane noči in spodbudne besede. Predvsem pa sprejeti lastno nemoč. In prositi. Narediti prostor za ljubezen. Ljubezen Očeta, ljubezen moža, ljubezen prijateljev ...

Toliko lepih stvari se je zgodilo za temi štirimi stenami v tem mesecu. Takšnih, ki bi jih verjetno spregledala v norem tempu življenja. In današnji svet me želi večkrat prepričati v nasprotno. Včasih mu celo verjamem, toda danes ne. Danes vem, da človeka osreči le to, da sprejme poslanstvo, ki mu je zaupano, tudi tisto, za štirimi stenami v postelji, s skuštrano glavo in pretegnjeno pižamo. In takrat lahko svobodno zaplešeš po kuhinji, ko se iz pečice že vije vonj domačega kruha. Ja, danes sem srečna in hvaležna.

Pot

Pred kratkim sem prijatelju v pogovoru rekla, da je pot najtežja takrat, ko ne hodiš po njej. V tistem trenutku nisem kaj dosti premišljevala o teh besedah, a od tistega dne me vsak dan spremljajo z neko posebno težo. Predvsem se mi zdijo iz dneva v dan bolj resnične.

Da, vsaka pot je najtežja takrat, ko ne hodiš po njej. Preveč neznanega prinaša. Preveč tujega. Prinaša pričakovanja in želje ljudi in prinaša moja pričakovanja in moje želje. Pot postane naša naloga, ki jo moramo opraviti z odliko, drugače nima vrednosti. In kaj rado se zgodi, da obstanemo nekje na začetku, da se na pot sploh ne podamo, ker se nam zdi prezahtevna in mogoče celo nesmiselna.
 
Večino časa sem mislila, da je za začetek poti najpomembnejša odločitev. To, da se za nekaj odločiš in pri tem vztrajaš. Ali bolje rečeno, da je vedno najnujnejše sprejeti odločitev, če želiš stopiti na pot ali po njej nadaljevati. A danes, danes bi odgovorila drugače.

Če želiš stopiti na pot, se moraš zanjo najprej zahvaliti.

commons.wikimedia.org

Zahvaliti se, ker takrat spoznamo, da pravzaprav vse, kar nas na tej neznani poti čaka, ni sad naše odločitve, naših dobrih in manj dobrih dejanj. Da ni nič sad izpolnjenih želja in pričakovanj. Zahvaliti se moramo, da bi spoznali, kako velik dar je pot. 

Nujo se je zahvaliti za pot, ki je pred nami, da spoznamo kako šibki in krhki smo kot ljudje. Nemočni. In prav takšnim, krhkim, ranjenim, nemočnim, je ta pot zaupana. Da, zaupana je meni. Meni, ker nekdo verjame, da bom zmogla. To ne pomeni, da na tej poti ne bom nikdar padla, nič naredila narobe, bila razočarana … Ne, pomeni le, da bom po tej poti hodila kot človek, ki se uči hoditi. Korak za korakom. Kot človek, ki marsičesa ne razume, a ve, da je ljbuljen. Tak kot je.
In povem vam, res je lažje. Lažje, ko narediš prvi korak z zupanjem in hvaležnostjo, da Oče, ki te je poslal na to pot ve,  kam le ta pelje.

Vsaka pot je dar in ne naloga. Dar, ki ga lahko le sprejmeš. V tem je resnična svoboda človeka, ki ve, da mora priti do cilja.

Za zaprtimi vrati

Težki dnevi. Ali vsaj nenavadno čudni. Nepoznani. In takšnih dni me je strah. Pravzaprav, strah me je tistih, ki šele prihajajo. Tistih, ki bodo zahtevali nove odločitve, nove korake, težke objeme in nove ljudi, tistih, ki bodo za seboj puščali večne spomine.

Iz strahu zapiramo vrata. Celo zaklepamo jih. Pa ne mislim le tistih, vhodnih, ampak tistih, ki nas ločujejo od ljudi, od življenja. Tudi sama večkrat zaprem svoja. Zdi se, da bo tam varno. Da bo mogoče vse skupaj že mimo, ko jih bom ponovna odprla.

http://pixshark.com/open-old-wooden-door.htm

Pred kratkim sva se z Matejem sprla in nekje sredi pogovora sem zaprla vrata. Hotela sem biti tam, kjer lahko vedno zmagujem, kjer ni porazov in težkih stvari. Kjer lahko sama izbiram in imam vedno prav. Tam, kjer se zdi vsaj malček bolj varno. Priznam, da zmorem tam kar dolgo vztrajati, a tokrat nisem. Tisti dan sem se naučila nekaj novega. Matej si je namreč upal stopiti skozi moja zaprta vrata. Objel me je. Ni me obsojal, ne pustil same. Objel me je. Ker ljubezen, ljubezen zmore in mora stopiti skozi zaprta vrata. Zmore, ker ji je mar za človeka. Ker ve, da odrešuje s tem, ko odpušča in tako najbolj ljubi.

Ljubezen je pač nora. Bolj kot se jo trudim razumeti, manj mi je jasno. Zato se jo trudim sprejeti. Sprejeti tudi tam, za zaprtimi vrati mojega življenja. Tam, kjer se zdi najbolj varno a je v resnici le smrt. Kajti ljubezen ne more živeti sama. Potrebuje nekoga, da lahko sploh pokaže, da je zares ona in, da misli popolnoma resno.

Da, zato so ti dnevi tudi tako lepi. Ker puščajo večne spomine. In večni so le tisti, ki so v svoji sredi dovolili Ljubezni, da vstopi in jim pokaže, da je to zares ona. Da misli iti do konca, da je pripravlejna delati nore reči, da bi jo sprejeli. Predvsem pa, da bi se je naučili. Da bi to ljubezen živeli.

Ko pustiš, da te Ljubezen objame, nič več ne sprašuješ. Dovolj je vedeti, da je tam in, da je večja od vsakega strahu, ker ga premaga že s tem, ko vstopi. Takrat zmoreš stopiti ven, v življenje, ker veš, da imaš tisto, česar si se najbolj bal izgubiti.