Takšna pač sem

Ljudje zmoremo marsikaj. Poleg vseh lepih stvari, zmoremo tudi najbolj kruta dejanja. Takšna, da ob njih utihnemo, takšna, ki nas minute in  ure, mesece in leta razžirajo in nam ne dajo miru. Noči postajajo kratki dremeži, iz katerih te prebujajo dejanja in besede, ki zarežejo do kosti. Zmoremo dejanja, ki pozabijo na človeka ob meni in zmoremo dejanja, ki ranijo.

Včasih obnemim nad močjo zla, ki nam hoče vzeti lepoto ljudi in nas samih. Ne vem točno, kaj mu je najljubše ob tem, ko padamo, a zdi se mi, da je nadvse vesel, ko nas sliši reči: "Takšna pač sem, takšen pač sem, takšen pač je."Verjetno je to njabolj kruta sodba, ki jo lahko človek da sebi ali drugemu.
Dobro leto nazaj sem se pogovarjala z osebo, ki je svojega moža vedno zagovarjala s tem, da pač tak je in, da se je sprijaznila s tem. Takrat sem jo vprašala, če je ob tem zares srečna. Odgovora do danes nisem dobila. Vsaj ne iz njenih ust, lahko pa ga preberem iz njenega življenja.

Takšna pač sem. Obrabljena fraza tisočih izgovorov.  Zdi se mi, da ljudje, ki to neprestano govorijo, pravzaprav ne poznajo svoje prave lepote. In verjetno se vam sedaj zdi, da že pošteno zapletam svoje misli, toda ... Da, ljudje moramo raziskovati, moramo se poznati, da bi lahko v polnosti uresničevali svoje poslanstvo. Moramo vedeti, da pač "taki smo" - veseli, trmasti, hitre jeze, ranljivi, občutljivi, zaljubljeni v zbiranje poštnih znamk ali v visenja na krkhi veji visokega drevesa z glavo navzdol. Ali pa takšni, da ne maramo do minute natančno načrtovanih urnikov, da je slivov sladoled zadnja izbira in ležanje na kavču sredi sončnega dne prijetno. Vse to in še veliko več  je del nas. A to ne pomeni, da takšni smo, kajit vsaka minuta nam daje možnost, da postanemo boljši. Torej, ne takšni kot smo, amapk boljši.

Lažje je reči "takšna pač sem". Ali pa "pusti jo, saj veš, takšna pač je."  Lažje je požreti in iti naprej, češ, saj je vedno bilo tako in vedno bo. Toda mislim, da to ni prava pot. Da na tak način ne morem rasti jaz, ne more rasti moj zakon in ne moja prijateljstva. Spoštovati nekoga, ne pomeni, obmolkniti. Ne pomeni niti vsemu prikimavati. Spoštovati pomeni sprejeti, tudi težke stvari človeka ob meni ali pa mene same in po svojih močeh pripraviti prostor, da ne ostanemo samo tam. Da, pripraviti prostor, kjer si bom dovolila in upala biti boljša. Pripraviti prostor, ki bo človeku poleg mene dal vedeti, da verjamem vanj.

Iskanje potrditev s tem, da "pač takšna sem", ne pelje naprej. V njem ni prostora za spreobrnjenje, ni prostora za človeka, ni prostora za Boga. Kajti on je tisti, ki obrača in obrne. Tisti, ki sprejema in spreminja, tisti, ki odpira oči in tolaži. On je tisti, ki nam pravi, da smo lahko še boljši. Pravzaprav nas s svojim zgledom vabi na to pot. Pot, po kateri stopam z vsem kar sem in dopuščam, da nastaja nekaj novega. Nekaj, kar je veliko večje od mojih spoznanj.