Najin čudež

Zgodba zadnjih mesecev je zgodba življenja. Zgodba solz, smeha, zgodba strahu, ki pretresa in zgodba zaupanja. Je tudi zgodba prijateljstva in nemoči. Je zgodba nore ljubezni, ki je ni moč razumeti.

Govorili so mi, naj si privoščim dokler si lahko, naj grem na dopust in cenim mir,ki ga imam. Govorili so tudi, naj se naspim, ker prihaja kalvarija neprespanosti in neutolažljivih jokov. Opozarjali so me, da ne bo nikoli več tako kot je bilo. Da je konec mirnih dni in brezskrbnih korakov.

Sedaj sem tu. Srečna.

Rojstvo najine Anike je čudež.  Mogoče se komu zdi rojstvo nekaj samoumevnega, naravnega, normalnega ... No, meni ni. Veliko več je kot to. Da, veliko več. Mogoče mi je to jasno zato, ker vem kako je, ko ti povedo, da je tvojemu otroku pri devetih tednih prenehalo biti srce. In ne, ne trudite se s prepričevanjem, da je to le nek skupek celic, še manj koristno je deljenje nasvetov, da je za vse bolje, če je življenja konec sedaj kot pa da bi se rodil in imel kakšno "napako". Mogoče mi je jasno zato, ker je presneto malo manjkalo, da bi se zgodba ponovila ali pa mogoče zato, ker še takrat, ko sem jo držala v naročju nisem vedela, če nama bo namenjena skupna pot domov.
Da, življenje najine Anike je čudež. Malo, nebogljeno bitje, ki ga lahko ne bi nikoli videla. A sedaj je tu. In niti za trenutek si ne morem predstavljati, da bi ta zgodba imela drugačen razplet.

Življenje najine Anike je blagoslov. Velik blagoslov. Blagoslov za naju in ljudi, ki so del te poti. Je nekdo, ki naju uči najlepše molitve. Molitve, ki je nemo čudenje in veselje ob bližini nekoga, ki te ima rad. Tako preprosto se zdi ...

"Ali je lepo biti mama?" me je pred kratkim vprašalo neko dekle. Da, lepo je biti mama. Lepše kot sem si lahko kdaj predstavljala. Biti mama je nekaj najlepšega in najtežjega obenem in niti za trenutek ne bi želela, da je drugače. Ljubezen namreč zahteva. Nikoli ni preprosta, nikoli. Ljubezen zmore nemogoče stvari. Nore reči zmore. Ljubezen je rojstvo življenja. In vsako rojstvo je mala smrt. Smrt moje sebičnosti in egoizma, da lahko tam nastane prostor za nekaj več. In to mora boleti. Vsaj malo.

Danes, ko sem že preživela dva meseca in pol manj prespanih noči, ko sem že tolažila neutolažljiv jok, danes, ko sem se že morala odpovedati potovanju na konec sveta in nori zabavi in danes, ko bom verjetno spet pojedla  kosilo v svetlobno hitrem času, da, danes se bom znova zahvalila. Vem, rekli bodo, da to pravzaprav ni še nič in da najhuje šele prihaja. Jaz pa še vedno verjamem, da je kaj veliko hujšega, kot gledati nejvečjo umetnino Boga v svojem naročju.

Da življenju

Moje misli so zapolnjene s premišljevanjem o smislu življenja. O tistem najbolj skrivnostnem odgovoru na vpršanje mojega bivanja, poslanstva, poklicanosti ... In obenem ne morem mimo zastavljanja istih vprašanj ob pogledu na človeka poleg mene. Ob pogledu, na človeka, na življenje v meni.

Opazujem kako nas je tok popeljal v svet udobja. V svet svobode, kot jo radi imenujemo. Svobodo brez pravil, brez meja, brez obveznosti, brez trpljenja, brez odrekanja ... Pa je to res svoboda?
Svoboda je veliko več. Presega moje želje. Velikokrat egoistične in zastavljene tako, da po najlažji poti pridem do svojega udobja, ki mi pripada. A če bi se zavedali svojega bistva bi spoznali, da je ni večje svobode. In to bistvo je Ljubezen. Iz nje in za njo izhaja moje poslanstvo ali poklicanost, če vam je ljubše. Ljubezen ni egositična, ne more biti. Da, brezmejna je.
Svobodna. Svobodna, ker ve, da je njeno poslanstvo čuvati ta dragocen dar in ga obenem iskati v vsakem človeku ter ga podarjati naprej.

Pot postane lažja. Lažje sprejmeš človeka ob sebi, ker veš, da je njegovo bistvo enako mojemu, le da mogoče te lepote v sebi še ni našel. In tako tudi ob pogledu na življenje, ki se tiho pripravlja na svoj prihod ne moreš mimo te lepote. Mimo tega čudeža brez katerega ne bi bilo mene, tebe, njega.
In tu, dragi moji, ne gre za izbiranje ali je to življenje dovolj popolno, da sem ga pripravljen sprejeti v naročje. Ne gre za iskanje plusov in minusov, če si to življenje, ustvarjeno iz Ljubezni in za Ljubezen, zasluži moj pritrdilni odgovor "da življenju". Ljubezen ne postavlja pogojev. Ljubezen je ali pa je ni, kajti to, da nekomu pritrdim svoj "da", ker ustreza mojim standardom, ne more biti ljubezen. Ljubezen je da, ki ostane da. Za vedno.


Toda najprej se moram zarezti vase in tam najti Ljubezen. Sprejeti jo moram in s tem, ko jo sprejmem, jo dajem.
Mi lahko kdo vzame to svobodo?
Ne, ne more.
In povem vam, popolna je.

http://poptattoos.com/wp-content/uploads/2015/05/Flock-of-birds-rending-from-a-dandelion-2015.jpg

Včeraj sem plesala

Ja, včeraj sem plesala. Z majhnimi koraki po kuhinji. Bila sem srečna. Preprosto zato, ker sem lahko pekla kruh in ker je bil to že četrti dan zapored, ko me ni nič bolelo. Pa Matej je bil na kavču, z zvitim gležnjem, a po dolgem času sva čisto v miru preživela par dni skupaj.

Mislila sem, da vem kako je vsak trenutek podarjen. Mislila sem tudi, da vem, kako še zdaleč ni vse odvisno samo od mene. A sem se morala ponovno učiti. Učiti zato, da bi znala in zmogla to živeti. 

Z danes na jutri sem obležala v postelji za več kot mesec dni. Ne bom tajila, da včasih prav z veseljem popoldne ležem na kavč ali pa zjutraj kakšno uro podaljšam. Toda biti samo doma, kar naenkrat izpustiti tisoč in eno stvar iz rok in le ležati, čakati in upati na najboljše, to mi res ne gre. Krivično, nepošteno, Bog mi vse samo jemlje. Ja, precej sem »prejamrala«. Pa ni bilo nič bolje, ne zame in ne za ljudi okrog mene. In sem spet prišla do tistega »sprejmi«. Vsak dan znova.

Sprejeti vse strahove in dvome, sprejeti skrbno pomoč moža, sorodnikov in prijateljev, sprejeti vse migrene in ure čakanja, da mine, sprejeti jemanje krvi, ki ga resnično ne maram, pa vse neprespane noči in spodbudne besede. Predvsem pa sprejeti lastno nemoč. In prositi. Narediti prostor za ljubezen. Ljubezen Očeta, ljubezen moža, ljubezen prijateljev ...

Toliko lepih stvari se je zgodilo za temi štirimi stenami v tem mesecu. Takšnih, ki bi jih verjetno spregledala v norem tempu življenja. In današnji svet me želi večkrat prepričati v nasprotno. Včasih mu celo verjamem, toda danes ne. Danes vem, da človeka osreči le to, da sprejme poslanstvo, ki mu je zaupano, tudi tisto, za štirimi stenami v postelji, s skuštrano glavo in pretegnjeno pižamo. In takrat lahko svobodno zaplešeš po kuhinji, ko se iz pečice že vije vonj domačega kruha. Ja, danes sem srečna in hvaležna.

Pot

Pred kratkim sem prijatelju v pogovoru rekla, da je pot najtežja takrat, ko ne hodiš po njej. V tistem trenutku nisem kaj dosti premišljevala o teh besedah, a od tistega dne me vsak dan spremljajo z neko posebno težo. Predvsem se mi zdijo iz dneva v dan bolj resnične.

Da, vsaka pot je najtežja takrat, ko ne hodiš po njej. Preveč neznanega prinaša. Preveč tujega. Prinaša pričakovanja in želje ljudi in prinaša moja pričakovanja in moje želje. Pot postane naša naloga, ki jo moramo opraviti z odliko, drugače nima vrednosti. In kaj rado se zgodi, da obstanemo nekje na začetku, da se na pot sploh ne podamo, ker se nam zdi prezahtevna in mogoče celo nesmiselna.
 
Večino časa sem mislila, da je za začetek poti najpomembnejša odločitev. To, da se za nekaj odločiš in pri tem vztrajaš. Ali bolje rečeno, da je vedno najnujnejše sprejeti odločitev, če želiš stopiti na pot ali po njej nadaljevati. A danes, danes bi odgovorila drugače.

Če želiš stopiti na pot, se moraš zanjo najprej zahvaliti.

commons.wikimedia.org

Zahvaliti se, ker takrat spoznamo, da pravzaprav vse, kar nas na tej neznani poti čaka, ni sad naše odločitve, naših dobrih in manj dobrih dejanj. Da ni nič sad izpolnjenih želja in pričakovanj. Zahvaliti se moramo, da bi spoznali, kako velik dar je pot. 

Nujo se je zahvaliti za pot, ki je pred nami, da spoznamo kako šibki in krhki smo kot ljudje. Nemočni. In prav takšnim, krhkim, ranjenim, nemočnim, je ta pot zaupana. Da, zaupana je meni. Meni, ker nekdo verjame, da bom zmogla. To ne pomeni, da na tej poti ne bom nikdar padla, nič naredila narobe, bila razočarana … Ne, pomeni le, da bom po tej poti hodila kot človek, ki se uči hoditi. Korak za korakom. Kot človek, ki marsičesa ne razume, a ve, da je ljbuljen. Tak kot je.
In povem vam, res je lažje. Lažje, ko narediš prvi korak z zupanjem in hvaležnostjo, da Oče, ki te je poslal na to pot ve,  kam le ta pelje.

Vsaka pot je dar in ne naloga. Dar, ki ga lahko le sprejmeš. V tem je resnična svoboda človeka, ki ve, da mora priti do cilja.

Za zaprtimi vrati

Težki dnevi. Ali vsaj nenavadno čudni. Nepoznani. In takšnih dni me je strah. Pravzaprav, strah me je tistih, ki šele prihajajo. Tistih, ki bodo zahtevali nove odločitve, nove korake, težke objeme in nove ljudi, tistih, ki bodo za seboj puščali večne spomine.

Iz strahu zapiramo vrata. Celo zaklepamo jih. Pa ne mislim le tistih, vhodnih, ampak tistih, ki nas ločujejo od ljudi, od življenja. Tudi sama večkrat zaprem svoja. Zdi se, da bo tam varno. Da bo mogoče vse skupaj že mimo, ko jih bom ponovna odprla.

http://pixshark.com/open-old-wooden-door.htm

Pred kratkim sva se z Matejem sprla in nekje sredi pogovora sem zaprla vrata. Hotela sem biti tam, kjer lahko vedno zmagujem, kjer ni porazov in težkih stvari. Kjer lahko sama izbiram in imam vedno prav. Tam, kjer se zdi vsaj malček bolj varno. Priznam, da zmorem tam kar dolgo vztrajati, a tokrat nisem. Tisti dan sem se naučila nekaj novega. Matej si je namreč upal stopiti skozi moja zaprta vrata. Objel me je. Ni me obsojal, ne pustil same. Objel me je. Ker ljubezen, ljubezen zmore in mora stopiti skozi zaprta vrata. Zmore, ker ji je mar za človeka. Ker ve, da odrešuje s tem, ko odpušča in tako najbolj ljubi.

Ljubezen je pač nora. Bolj kot se jo trudim razumeti, manj mi je jasno. Zato se jo trudim sprejeti. Sprejeti tudi tam, za zaprtimi vrati mojega življenja. Tam, kjer se zdi najbolj varno a je v resnici le smrt. Kajti ljubezen ne more živeti sama. Potrebuje nekoga, da lahko sploh pokaže, da je zares ona in, da misli popolnoma resno.

Da, zato so ti dnevi tudi tako lepi. Ker puščajo večne spomine. In večni so le tisti, ki so v svoji sredi dovolili Ljubezni, da vstopi in jim pokaže, da je to zares ona. Da misli iti do konca, da je pripravlejna delati nore reči, da bi jo sprejeli. Predvsem pa, da bi se je naučili. Da bi to ljubezen živeli.

Ko pustiš, da te Ljubezen objame, nič več ne sprašuješ. Dovolj je vedeti, da je tam in, da je večja od vsakega strahu, ker ga premaga že s tem, ko vstopi. Takrat zmoreš stopiti ven, v življenje, ker veš, da imaš tisto, česar si se najbolj bal izgubiti.

Nekaj pač moraš ljubiti

Ljubezen, ki jemlje

Velik del prostora v najinih omarah je zapolnjen s fotoalbumi. Ljubezen do fotografij lahko pripišem mami. Od kar pomnim je bila ena tistih, ki je na vsakem družinskem praznovanju že pred začetkom tekala s fotoaparatom, v filmski trak poskušala ujeti vse možne kobinacije ljudi, ki so bili v njeni bližini ter kmalu za tem fotografije razvila ter jih skrbno uredila v fotoalbumih. Ja, to je eno tistih opravil, ki so mi nujna. In danes na praznovanjih namesto mame velikokrat kričim jaz, povprečno razvijem še enkrat toliko fotografij kot ona in še vedno sem zaljubljena v večere na kavču, kjer lahko sama ali v družbi meni dragih, gledam že nič kolikokrat videne fotografije. 

http:/20quotes/thepeopleproject.com/photography-people/photography%

Včasih jih gledam brez posebnega razloga, drugič me zanima nek detajl iz leta 1998, tretjič bi se rada nasmejala ... Toda zgodi se, da je gledanje fotografij nekaj zelo težkega. Težkega, ker se zdi, da ni ničesar več. Da nekdo vse jemlje. Jemlje ljudi, dogodke, jemlje nasmejane obraze, leta, poglede ... Da nekdo jemlje toliko lepih stvari, ki jih ne bom mogla nikoli več doživeti. Zame je to vedno znova težko spoznanje. Včasih se zdi celo pretežko, da bi v njem našla še kaj malega upanja.

Takrat, ko sem na točki, ko se zdi vse kruto, nepošteno in grdo, takrat navadno ostanem na isti strani. Pozabim obrniti novo stran. Ali bolje rečeno, nočem je obrniti. Nočem, ker ne vem kaj bom videla. Toda vedno, ko zmorem korak naprej, ko obrnem stran, spet vidim nasmejane obraze, lepe pokrajine in ljudi, ki so mi bili podarjeni. In, če mi uspe priti do zadnje fotografije v zadnjem albumu, je tam prostor za nove.  Nove obraze, poglede, pokrajine ... Za novo življenje.

Priznam da te logike ne razumem najbolje. Včasih se namreč zelo trudim, da bi (kot se pritiče za žensko) vsaki stvari prišla do konca. Pa ne gre. Ne vem zakaj ljudi iz fotografij ne slišim več, ne vem zakaj se tista nasmejana deklica, danes le stežka nasmehne, ne vem zakaj je bil travnik včasih tako lep, ne vem ...
Da, marsičesa ne vem in še manj razumem a nekaj mi je jasno. Veste, fotografije skrivajo veliko več kot je moč videti. Skrivajo življenje.

Življenje, ki je v tem, da sprejemaš. Sprejemaš z velikim zaupanjem, da bo tudi v prihodnjem dnevu priložnost za novo fotografijo, ki bo očarala. In življenje, ki je hvaležno za vse fotografije, tiste v fotoalbumu in tiste, ki so shranjene nekje globoko. Tako nobena fotografija ni mrtva, kajti tisto, kar skriva v sebi je del mene, del mojega življenja, del tega kar sem in kar prinašam ljudem.

To je ta nora Ljubezen, ki jemlje. Jemlje, da bi imeli še več. Vem, popolna norost, ki je ne razumem. Zato se trudim vedno znova obrniti nov list, sprejeti nove odločitve, sprejeti nove ljudi, dogodke in pokrajine. Ne, ker bi si tega vedno želela, saj me je na trenutke pošteno strah, a ker vem, da moram. Ker bom le tako lahko rastla, se razvijala in izpolnila svoje poslanstvo. Le tako bodo lahko nastajle nove fotografije, ki bodo pričale o življenju. Življenju, ki je zmoglo narediti korak naprej. Življenju, ki je sprejelo nor načrt Ljubezni, ki daje. Vedno.