Za zaprtimi vrati

Težki dnevi. Ali vsaj nenavadno čudni. Nepoznani. In takšnih dni me je strah. Pravzaprav, strah me je tistih, ki šele prihajajo. Tistih, ki bodo zahtevali nove odločitve, nove korake, težke objeme in nove ljudi, tistih, ki bodo za seboj puščali večne spomine.

Iz strahu zapiramo vrata. Celo zaklepamo jih. Pa ne mislim le tistih, vhodnih, ampak tistih, ki nas ločujejo od ljudi, od življenja. Tudi sama večkrat zaprem svoja. Zdi se, da bo tam varno. Da bo mogoče vse skupaj že mimo, ko jih bom ponovna odprla.

http://pixshark.com/open-old-wooden-door.htm

Pred kratkim sva se z Matejem sprla in nekje sredi pogovora sem zaprla vrata. Hotela sem biti tam, kjer lahko vedno zmagujem, kjer ni porazov in težkih stvari. Kjer lahko sama izbiram in imam vedno prav. Tam, kjer se zdi vsaj malček bolj varno. Priznam, da zmorem tam kar dolgo vztrajati, a tokrat nisem. Tisti dan sem se naučila nekaj novega. Matej si je namreč upal stopiti skozi moja zaprta vrata. Objel me je. Ni me obsojal, ne pustil same. Objel me je. Ker ljubezen, ljubezen zmore in mora stopiti skozi zaprta vrata. Zmore, ker ji je mar za človeka. Ker ve, da odrešuje s tem, ko odpušča in tako najbolj ljubi.

Ljubezen je pač nora. Bolj kot se jo trudim razumeti, manj mi je jasno. Zato se jo trudim sprejeti. Sprejeti tudi tam, za zaprtimi vrati mojega življenja. Tam, kjer se zdi najbolj varno a je v resnici le smrt. Kajti ljubezen ne more živeti sama. Potrebuje nekoga, da lahko sploh pokaže, da je zares ona in, da misli popolnoma resno.

Da, zato so ti dnevi tudi tako lepi. Ker puščajo večne spomine. In večni so le tisti, ki so v svoji sredi dovolili Ljubezni, da vstopi in jim pokaže, da je to zares ona. Da misli iti do konca, da je pripravlejna delati nore reči, da bi jo sprejeli. Predvsem pa, da bi se je naučili. Da bi to ljubezen živeli.

Ko pustiš, da te Ljubezen objame, nič več ne sprašuješ. Dovolj je vedeti, da je tam in, da je večja od vsakega strahu, ker ga premaga že s tem, ko vstopi. Takrat zmoreš stopiti ven, v življenje, ker veš, da imaš tisto, česar si se najbolj bal izgubiti.

Nekaj pač moraš ljubiti

Ljubezen, ki jemlje

Velik del prostora v najinih omarah je zapolnjen s fotoalbumi. Ljubezen do fotografij lahko pripišem mami. Od kar pomnim je bila ena tistih, ki je na vsakem družinskem praznovanju že pred začetkom tekala s fotoaparatom, v filmski trak poskušala ujeti vse možne kobinacije ljudi, ki so bili v njeni bližini ter kmalu za tem fotografije razvila ter jih skrbno uredila v fotoalbumih. Ja, to je eno tistih opravil, ki so mi nujna. In danes na praznovanjih namesto mame velikokrat kričim jaz, povprečno razvijem še enkrat toliko fotografij kot ona in še vedno sem zaljubljena v večere na kavču, kjer lahko sama ali v družbi meni dragih, gledam že nič kolikokrat videne fotografije. 

http:/20quotes/thepeopleproject.com/photography-people/photography%

Včasih jih gledam brez posebnega razloga, drugič me zanima nek detajl iz leta 1998, tretjič bi se rada nasmejala ... Toda zgodi se, da je gledanje fotografij nekaj zelo težkega. Težkega, ker se zdi, da ni ničesar več. Da nekdo vse jemlje. Jemlje ljudi, dogodke, jemlje nasmejane obraze, leta, poglede ... Da nekdo jemlje toliko lepih stvari, ki jih ne bom mogla nikoli več doživeti. Zame je to vedno znova težko spoznanje. Včasih se zdi celo pretežko, da bi v njem našla še kaj malega upanja.

Takrat, ko sem na točki, ko se zdi vse kruto, nepošteno in grdo, takrat navadno ostanem na isti strani. Pozabim obrniti novo stran. Ali bolje rečeno, nočem je obrniti. Nočem, ker ne vem kaj bom videla. Toda vedno, ko zmorem korak naprej, ko obrnem stran, spet vidim nasmejane obraze, lepe pokrajine in ljudi, ki so mi bili podarjeni. In, če mi uspe priti do zadnje fotografije v zadnjem albumu, je tam prostor za nove.  Nove obraze, poglede, pokrajine ... Za novo življenje.

Priznam da te logike ne razumem najbolje. Včasih se namreč zelo trudim, da bi (kot se pritiče za žensko) vsaki stvari prišla do konca. Pa ne gre. Ne vem zakaj ljudi iz fotografij ne slišim več, ne vem zakaj se tista nasmejana deklica, danes le stežka nasmehne, ne vem zakaj je bil travnik včasih tako lep, ne vem ...
Da, marsičesa ne vem in še manj razumem a nekaj mi je jasno. Veste, fotografije skrivajo veliko več kot je moč videti. Skrivajo življenje.

Življenje, ki je v tem, da sprejemaš. Sprejemaš z velikim zaupanjem, da bo tudi v prihodnjem dnevu priložnost za novo fotografijo, ki bo očarala. In življenje, ki je hvaležno za vse fotografije, tiste v fotoalbumu in tiste, ki so shranjene nekje globoko. Tako nobena fotografija ni mrtva, kajti tisto, kar skriva v sebi je del mene, del mojega življenja, del tega kar sem in kar prinašam ljudem.

To je ta nora Ljubezen, ki jemlje. Jemlje, da bi imeli še več. Vem, popolna norost, ki je ne razumem. Zato se trudim vedno znova obrniti nov list, sprejeti nove odločitve, sprejeti nove ljudi, dogodke in pokrajine. Ne, ker bi si tega vedno želela, saj me je na trenutke pošteno strah, a ker vem, da moram. Ker bom le tako lahko rastla, se razvijala in izpolnila svoje poslanstvo. Le tako bodo lahko nastajle nove fotografije, ki bodo pričale o življenju. Življenju, ki je zmoglo narediti korak naprej. Življenju, ki je sprejelo nor načrt Ljubezni, ki daje. Vedno.

Kje si, življenje?

Mar skrilo si se pod veko trudnega očesa,
v osamljen list golega drevesa.
Mogoče si v verzu zadnjega besa
al´ poljubu mojega slovesa.

Povej življenje, kje si?

Mogoče te skrila dlan je proseča,
misel ta trudna al` zarja žareča.
Mar v vonju si, ki daje ga roža dehteča,
al´ v objemu pestuje te roka ljubeča.

Tu si, življenje.
V iščočih poljanah človeka.
Brez konca, brez kraja.

Potuj človek, potuj kot reka,
kajti smrt je obstati
v poljani iščočega človeka.

Pogled

Pogled.
Moj, tvoj in najin.
Zakrit.
Tvoja dlan narahlo
vzame mojo.
Sprejme.
Pogled ta, ki čakal je,
da spet postane
tisti prvi.
Le moj, tvoj in najin.

Boj

Več ljudi in dogodkov je želelo v meni pustiti prepričanje, da mora grdo umreti. Da si ne zasluži življenja. Da mora umreti tako, da ga ubiješ z grdim. Da, grdo z grdim. A menim, da temu ni tako. Z grdim ubijemo lepo, grdo pa živi naprej. Ne le živi, celo več ga je, razširja se. Ubijemo ga še preden mu damo možnost, da bi se v njem rodilo lepo.

Hude boje bijemo. Boje med grdim in lepim. Med življenjem in smrtjo.

Pozabljamo, da lahko samo lepo zmaga nad grdim. Temo lahko premaga le svetloba. In le življenje premaga smrt.

Manjka nam odločitev, ki bi izbrale življenje. In odločiti se za življenje, pomeni življenje sprejeti. Ne spremeniti, ne prilagoditi ga ampak sprejeti. Da, tudi grdo je potrebno sprejeti. To je pot življenja. Pot svobode. Pot Ljubezni.

Pot ljubezni se prične takrat, ko zmoremo grdemu reči odpuščam ti. To pa lahko reče le nekdo, ki ve, da je ljubljen. Nekdo, ki ve, da z ljubeznijo ne bo ničesar izgubil, ker vse kar potrebuje že ima. Nekdo, ki ve, da mu še tako grda stvar ne more vzeti bistva - tega, da je ljubljen. Neskončno ljubljen od Očeta.

Samo z Njim zmoreš stopiti v grob, ker veš, da bo odvalil skalo. Ker veš, da bo življenje vedno zmagovalo, tudi, če bo pot težka, krvava in osamljena.

Razdejanje.

Na enem od predavanj me je močno nagovorila zgodba o orlu. Ti menda lahko živijo dolgo let, toda pot do tja ni tako preprosta. Tam nekje na sredini življenja se mora orel umakniti na samo, v gore. Tam si mora najprej ob skalah obrusiti ukrivljen kljun, da mu zraste nov. S tem novim si nato potrga kremplje, ki so predolgi. Ko mu tako zrastejo novi, si mora z njimi izpuliti staro perje, da ga nadomesti novo, saj je staro pretežko, da bi z njim lahko letel. Ko mu to uspe, se vrne in živi naprej.

Verjetno ni potrebno posebej poudariti, da je vse skupaj precej boleča stvar. Boleča a nujna. Tako nujna, ker gre za preživetje.

 

http://www.gore-ljudje.net/novosti/37683/

Do tega pridemo prej ali slej vsi. Do točke, kjer je potrebno pogledati svoj kljun, kremplje, perje … še preden bi bil kljun preveč ukrivljen, še preden bi bili kremplji predolgi in še preden bi bilo perje pretežko. Zato je nujno pogledati pred tem, takrat, ko se vse zdi še lepo. Morda celo najlepše. Naš kljun je močan, kremplji ostri in trdni, in perje dolgo, lepo, bogato.

Trenutek, ko bi zlahka zaspali, se malce odpočili, uživali ob ponosu na prehojeno pot in razkazovali svoj kljun, svoje kremplje in košato perje.

Na tej točki torej, imamo na izbiro dvoje – življenje ali smrt. Nič več in nič manj od tega.

V teh dneh, sem marsikje na tej točki. In izbirati življenje ni najenostavnejša pot. A nujna. Izbirati življenje v odnosu do moža, do prijateljev, do staršev. Izbirati življenje v projektih, delu, sestankih in vsakdanjih opravilih.

Izbira življenja je svobodna odločitev za rast. In rast ni samoumevna in niti lahka, ampak zahteva napor, pogum, voljo in trden temelj. In ta trden temelj je edina stvar na kateri lahko zraste nekaj novega. In včasih je, da bi ta temelj videli, potrebno razdejanje. Razdejanje, ki iz našega življenja odstrani vse, kar je bilo brez temelja in nam pomaga videti tistega, enega in edinega, pravega. Edino tu je možnost za rast, ki vodi v življenje. Ko ta temelj odkrijemo smo na vrhu gore, tam, kjer vemo, da je edina možnost populiti in obrusiti vse, kar nam preprčuje, da bi svobodno poleteli nazaj v življenje. Tisto pravo.