Nekaj pač moraš ljubiti

Ljubezen, ki jemlje

Velik del prostora v najinih omarah je zapolnjen s fotoalbumi. Ljubezen do fotografij lahko pripišem mami. Od kar pomnim je bila ena tistih, ki je na vsakem družinskem praznovanju že pred začetkom tekala s fotoaparatom, v filmski trak poskušala ujeti vse možne kobinacije ljudi, ki so bili v njeni bližini ter kmalu za tem fotografije razvila ter jih skrbno uredila v fotoalbumih. Ja, to je eno tistih opravil, ki so mi nujna. In danes na praznovanjih namesto mame velikokrat kričim jaz, povprečno razvijem še enkrat toliko fotografij kot ona in še vedno sem zaljubljena v večere na kavču, kjer lahko sama ali v družbi meni dragih, gledam že nič kolikokrat videne fotografije. 

http:/20quotes/thepeopleproject.com/photography-people/photography%

Včasih jih gledam brez posebnega razloga, drugič me zanima nek detajl iz leta 1998, tretjič bi se rada nasmejala ... Toda zgodi se, da je gledanje fotografij nekaj zelo težkega. Težkega, ker se zdi, da ni ničesar več. Da nekdo vse jemlje. Jemlje ljudi, dogodke, jemlje nasmejane obraze, leta, poglede ... Da nekdo jemlje toliko lepih stvari, ki jih ne bom mogla nikoli več doživeti. Zame je to vedno znova težko spoznanje. Včasih se zdi celo pretežko, da bi v njem našla še kaj malega upanja.

Takrat, ko sem na točki, ko se zdi vse kruto, nepošteno in grdo, takrat navadno ostanem na isti strani. Pozabim obrniti novo stran. Ali bolje rečeno, nočem je obrniti. Nočem, ker ne vem kaj bom videla. Toda vedno, ko zmorem korak naprej, ko obrnem stran, spet vidim nasmejane obraze, lepe pokrajine in ljudi, ki so mi bili podarjeni. In, če mi uspe priti do zadnje fotografije v zadnjem albumu, je tam prostor za nove.  Nove obraze, poglede, pokrajine ... Za novo življenje.

Priznam da te logike ne razumem najbolje. Včasih se namreč zelo trudim, da bi (kot se pritiče za žensko) vsaki stvari prišla do konca. Pa ne gre. Ne vem zakaj ljudi iz fotografij ne slišim več, ne vem zakaj se tista nasmejana deklica, danes le stežka nasmehne, ne vem zakaj je bil travnik včasih tako lep, ne vem ...
Da, marsičesa ne vem in še manj razumem a nekaj mi je jasno. Veste, fotografije skrivajo veliko več kot je moč videti. Skrivajo življenje.

Življenje, ki je v tem, da sprejemaš. Sprejemaš z velikim zaupanjem, da bo tudi v prihodnjem dnevu priložnost za novo fotografijo, ki bo očarala. In življenje, ki je hvaležno za vse fotografije, tiste v fotoalbumu in tiste, ki so shranjene nekje globoko. Tako nobena fotografija ni mrtva, kajti tisto, kar skriva v sebi je del mene, del mojega življenja, del tega kar sem in kar prinašam ljudem.

To je ta nora Ljubezen, ki jemlje. Jemlje, da bi imeli še več. Vem, popolna norost, ki je ne razumem. Zato se trudim vedno znova obrniti nov list, sprejeti nove odločitve, sprejeti nove ljudi, dogodke in pokrajine. Ne, ker bi si tega vedno želela, saj me je na trenutke pošteno strah, a ker vem, da moram. Ker bom le tako lahko rastla, se razvijala in izpolnila svoje poslanstvo. Le tako bodo lahko nastajle nove fotografije, ki bodo pričale o življenju. Življenju, ki je zmoglo narediti korak naprej. Življenju, ki je sprejelo nor načrt Ljubezni, ki daje. Vedno.

Kje si, življenje?

Mar skrilo si se pod veko trudnega očesa,
v osamljen list golega drevesa.
Mogoče si v verzu zadnjega besa
al´ poljubu mojega slovesa.

Povej življenje, kje si?

Mogoče te skrila dlan je proseča,
misel ta trudna al` zarja žareča.
Mar v vonju si, ki daje ga roža dehteča,
al´ v objemu pestuje te roka ljubeča.

Tu si, življenje.
V iščočih poljanah človeka.
Brez konca, brez kraja.

Potuj človek, potuj kot reka,
kajti smrt je obstati
v poljani iščočega človeka.

Pogled

Pogled.
Moj, tvoj in najin.
Zakrit.
Tvoja dlan narahlo
vzame mojo.
Sprejme.
Pogled ta, ki čakal je,
da spet postane
tisti prvi.
Le moj, tvoj in najin.

Boj

Več ljudi in dogodkov je želelo v meni pustiti prepričanje, da mora grdo umreti. Da si ne zasluži življenja. Da mora umreti tako, da ga ubiješ z grdim. Da, grdo z grdim. A menim, da temu ni tako. Z grdim ubijemo lepo, grdo pa živi naprej. Ne le živi, celo več ga je, razširja se. Ubijemo ga še preden mu damo možnost, da bi se v njem rodilo lepo.

Hude boje bijemo. Boje med grdim in lepim. Med življenjem in smrtjo.

Pozabljamo, da lahko samo lepo zmaga nad grdim. Temo lahko premaga le svetloba. In le življenje premaga smrt.

Manjka nam odločitev, ki bi izbrale življenje. In odločiti se za življenje, pomeni življenje sprejeti. Ne spremeniti, ne prilagoditi ga ampak sprejeti. Da, tudi grdo je potrebno sprejeti. To je pot življenja. Pot svobode. Pot Ljubezni.

Pot ljubezni se prične takrat, ko zmoremo grdemu reči odpuščam ti. To pa lahko reče le nekdo, ki ve, da je ljubljen. Nekdo, ki ve, da z ljubeznijo ne bo ničesar izgubil, ker vse kar potrebuje že ima. Nekdo, ki ve, da mu še tako grda stvar ne more vzeti bistva - tega, da je ljubljen. Neskončno ljubljen od Očeta.

Samo z Njim zmoreš stopiti v grob, ker veš, da bo odvalil skalo. Ker veš, da bo življenje vedno zmagovalo, tudi, če bo pot težka, krvava in osamljena.

Razdejanje.

Na enem od predavanj me je močno nagovorila zgodba o orlu. Ti menda lahko živijo dolgo let, toda pot do tja ni tako preprosta. Tam nekje na sredini življenja se mora orel umakniti na samo, v gore. Tam si mora najprej ob skalah obrusiti ukrivljen kljun, da mu zraste nov. S tem novim si nato potrga kremplje, ki so predolgi. Ko mu tako zrastejo novi, si mora z njimi izpuliti staro perje, da ga nadomesti novo, saj je staro pretežko, da bi z njim lahko letel. Ko mu to uspe, se vrne in živi naprej.

Verjetno ni potrebno posebej poudariti, da je vse skupaj precej boleča stvar. Boleča a nujna. Tako nujna, ker gre za preživetje.

 

http://www.gore-ljudje.net/novosti/37683/

Do tega pridemo prej ali slej vsi. Do točke, kjer je potrebno pogledati svoj kljun, kremplje, perje … še preden bi bil kljun preveč ukrivljen, še preden bi bili kremplji predolgi in še preden bi bilo perje pretežko. Zato je nujno pogledati pred tem, takrat, ko se vse zdi še lepo. Morda celo najlepše. Naš kljun je močan, kremplji ostri in trdni, in perje dolgo, lepo, bogato.

Trenutek, ko bi zlahka zaspali, se malce odpočili, uživali ob ponosu na prehojeno pot in razkazovali svoj kljun, svoje kremplje in košato perje.

Na tej točki torej, imamo na izbiro dvoje – življenje ali smrt. Nič več in nič manj od tega.

V teh dneh, sem marsikje na tej točki. In izbirati življenje ni najenostavnejša pot. A nujna. Izbirati življenje v odnosu do moža, do prijateljev, do staršev. Izbirati življenje v projektih, delu, sestankih in vsakdanjih opravilih.

Izbira življenja je svobodna odločitev za rast. In rast ni samoumevna in niti lahka, ampak zahteva napor, pogum, voljo in trden temelj. In ta trden temelj je edina stvar na kateri lahko zraste nekaj novega. In včasih je, da bi ta temelj videli, potrebno razdejanje. Razdejanje, ki iz našega življenja odstrani vse, kar je bilo brez temelja in nam pomaga videti tistega, enega in edinega, pravega. Edino tu je možnost za rast, ki vodi v življenje. Ko ta temelj odkrijemo smo na vrhu gore, tam, kjer vemo, da je edina možnost populiti in obrusiti vse, kar nam preprčuje, da bi svobodno poleteli nazaj v življenje. Tisto pravo.

Biti človek

Biti človek je dar.

Biti dober človek je svobodna izbira.

Biti popoln človek je nedosegljiv cilj.

Biti ljubljen človek  pa pomeni življenje živeti kot dar,

kjer lahko v ljubezni svobodno izbiraš dobro in vztrajaš na poti k nedosegljivemu.

Zgodi se, da se v popolavi tisočih stvari v moji glavi, izgubum nekje na sredi poti. Nekje, kjer se mi zdi nesmiselno iti naprej. Nekje, kjer je bolj modro molčati. Nekje tam, kjer je skrajna točka udobja in varnosti. Tam je varno. Vsaj nekaj časa.

V zadnjem času sem se srečevala z ne ravno najlažjimi dogodki. Predvsem takimi, ki ti zlahka vzamejo upanje, pogum, lepoto, veselje ... Tako sem se znašla sredi boja med tisto skrajno točko udobja in varnosti ter točko koraka v neznano. V neznano o katerem bi rada vedela vse. Neznano, za katerega vem, da sem praktično nemočna. Lahko ga živim, ne moremo pa ga načrtovati, kajti tudi, če bi načrtovala, to še ne pomeni, da bi ga tako tudi živela.

In v takih trenutkih, je tisti "iti naprej" še toliko težji. Težji, ker vem, da me mogoče tam čaka odpoved lastnim željam, interesom. Ker vem, da bo tam potrebno sprejemati in to ni vedno najlažje. Ker vem, da bo tam potrebno odpuščati in prosti odpuščanja. 

Predvsem pa se bojim narediti ta korak, ker se bojim, da ne bi bila ljubljena. Toda ...

Vse bolj mi postaja jasno, da v naših odnosih živimo veliko zmedo. In ta se prične pri tem, da zmoremo imeti nekoga radi le v njegovi popolnosti, da mislimo, da moramo biti tudi sami popolni, ker si drugače ljubezni ne zaslužimo. A prej ali slej trčimo ob nepopolnost. Nepopolnost mene in človeka ob meni. Takrat zlahka podvomimo v dobro. Dobro v meni in človeku poleg mene. Nekdo pa, ki ni dober, si hitro ne zasluži spoštovanja, ljubezni, besede ali dveh ...

Zato se vse prične pri daru. Pri tem, da je življenje dar in da bi ga morali tako tudi živeti. Pravzaprav, dar je potrebno sprejeti. Se zanj zahvaliti. In veste, vse se je pričelo iz ljubezni. Nismo si ga prislužili, nismo bili dobri, popolni in si s tem zagotovili vstopnice za življenje. Ne. Bili pa smo ljubljeni. V samem začetku, pa če si to priznamo ali ne. In naše poslanstvo je živeti kot ljubljeni. Ne kot nekdo, ki si mora ljubezen kupiti, ampak kot nekdo, ki jo zmore živeti. Le tako lahko vsakega sprejemeš kot dar, kot nekaj, kar ti je bilo podarjeno, da bi lahko v polnosti živel načrt ljubezni. In ne, da smo bili, ampak smo še vedno. In tu, tu se skriva popolnost.