Naj ne odide

Vrste v trgovinah so zame včasih prava muka. Ne toliko zato, ker je potrebno počakati minuto ali dve, ampak zato, ker opazujem ljudi. Opazujem in iščem, iščem nekoga, ki bi dovolil trenutku, da je. Nekoga, ki ne bi trikrat v sekundi zavzdihnil, nekoga, ki ne bi nestrpno otresal desne noge, nekoga, ki za trenutek ne bi pogledoval na telefon, češ koliko je ura, nekoga, ki ...
Pa reči, da ti nisi kdaj taka, a? Sem. In tega me je groza. Tega, da v vsakem trenutku mislim najprej na tistega, ki je že mimo ali pa na tistega, ki prihaja, ta sedajšnji pa ... Gre, brez, da bi se sploh dodobra zavedla, da je kdaj bil.

In nič drugače ni z odnosi, z ljudmi, ki so nam tako blizu.  Pustiš, da gre ... Trenutka z njim ne izkoristiš, ali bolje rečeno ne živiš, zato, ker je menda bolj pomemben tisti, ki prihaja ali je pa pač odšel. Zato, ker sem bolj pomembna jaz in ne tisti poleg mene.

V tem mesecu je za menoj par takih trenutkov. Trenutkov, ko so ljudje pustili, da grem. Mogoče sploh niso vedeli in mogoče nikoli ne bodo, a meni ni bilo lahko.

Vem, potrebno je iti, nujno je, toda, če veš, da se lahko vrneš nazaj. Ko greš, ker veš, da boš naslednjič spet lahko prišel, tak kot si. Brez nepotrebne krame za katero misliš, da bo drugemu ugajala, preprosto prišel boš in bil tam, živel boš.
A včasih ni tako. In še preden se začnem pošteno jeziti in iskati razloge, pomislim, da sem mogoče jaz tista, ki nikoli ni prav zares prišla.

http://dailyinspiration101.blogspot.com/2011/04

Ja, prihajamo s pričakovanji, željami, ideali. Odhajamo jezni, žalostni, razočarani.
Bodisi v vrsti na blagajni, ki je ne bi smelo biti in bi se mi morala vsaka trgovka nasmejati in prijazno pozdraviti, v minuti in pol poskenirati vse, kot, da ne vidi, da se mi mudi. Ali pa takrat, ko smo z nekom, ki nam je blizu, z nekom, za katerega smo prepričani, da bo za trenutek opazil našo žalost, se tam ustavil in nam dovolil, da pridemo še kdaj. A se to ne zgodi. In takrat odhajamo, ja, jezni, razočarani, žalostni ... V strahu in dvomu, če se laho še vrnemo, če je tam še prostor, če se nam sploh splača priti.

Težke so te stvari. A eno mi je jasno. Potrebno bo prihajati in sprejemati, brez pričakovanj, brez želja, brez idealov. Potrebno se bo naučiti živeti sedaj in s teboj. Takrat bomo odhajali veseli. Ne govorim o tem, da ne bi smeli sanjati, po nečem hrepeneti, ampak o tem, da bi to zmogli delati svobodno. Svoboda pa je samo v ljubezni. V ljubezni je prostor za vsakega in to vedno. V ljubezni lahko za trenutek pozabim nase in se ozrem na onega poleg mene.

In za začetek bo mogoče dovolj, če se v tem tednu trgovki na blagajni nasmehnem, jo pozdravim, se ji zahvalim in ji zaželim lep dan, pa naj v vrsti stojim pet minut ali eno. Kajti mogoče si prav ona želi danes priti k meni.

Slovo

Veste, slovesa nikoli nisem marala. Prav zares ne. In še danes nisem navdušena nad njim.
Zdi se, da ti vedno nekaj vzame. Ne samo, da se mi zdi, zares vzame.
A obenem vem, da je nujen. Nujen, ker drugače nekje obtičimo in smo vedno tam. Že res, da imamo tisto, kar nam je ljubo, tisto, česar smo navajeni ali bolje rečeno, imamo tisto, kar nam je domače. Toda pot, pot, po kateri hodimo v življenju, od nas večkrat zahteva tudi slovo.

Včasih je lažje, drugič težje. In s tem, ko rečem slovo, ne mislim le tistih "velikih" stvari, ampak to, da se pravzaprav vsak dan poslovimo. Vsak dan je malo slovo v zavedanju, da takega, kot je bil današnji nikoli več ne bo. Nikoli več.
Vsak dan je mala smrt. In tega me je včasih strah, ker mi pušča priokus negotovega, neznanega ... Bolje bi bilo pač ostati tam, kjer je domače.

 Tako se velikokrat oklepam vsega domačega in pozabim na to, da je vsaka smrt priložnost za novo rojstvo. In zanimivo, da se tega oklepam tudi, če mi ni ravno všeč, a stopati po neznani poti zahteva napor, zaupanje, potrpežljivost in le zakaj bi se človek odločil za kaj takega.
Toda v zadnjih mesecih sem se morala velikokrat. Bodisi takrat, ko sem bila prepričana, da letos ne bom diplomirala in bom raje izkoristila poletje, a se je v zadnjem hipu vse spremenilo. Pa takrat, ko sem se odločila zaupati nekaj težkega ali...

Michelle Wiarda

Ja, tudi danes se poslavljam. Poslavljam od meni tako ljubega naziva "študentka". Seveda ne gre samo za "naziv", ampak nekaj več...nekaj, kar mi je bilo zelo ljubo, nekaj, kar bo upam, rodilo tisto novo.
Včasih me kdo vpraša, zakaj raje ne podaljšam absolventa, si mogoče kupim statusa ali izberem še katere od alternativ temu, da sem pač brezposelna Danijela pri triindvajsetih letih, sploh, ker to tako ali tako vsi počnejo.
Pravzaprav velikokrat odgovorim le to, da čutim, da je tako pač prav. Čas namenjen absolventskemu stažu se je iztekel in to sem vedela že dolgo, jamranje, da gre v državi vse narobe je mlatenje prazne slame, če se najprej sama ne odločim, da bom storila tisto, kar je prav in ne tistega, kar se mi zdi ljubše in lažje. In ne mislite, da mi gre dobro s temi slovesi. Prav nasprotno, a pretekle izkušnje me večkrat spomnijo na to, da je vredno, da je nujno. Mogoče je noro, a verjamem, da se bo nekaj rodilo. In smrti se pač ne da prelisičiti. Lahko odlašamo s slovesom, a rojstvo, ki je za njim, ne bo nič lažje, prej bi rekla, da celo težje.

Vse. Brez izjeme.

Že dolgo vem in verjamem, da je vse v življenju z nekim razlogom. Vse. Brez izjeme.
Še enkrat: "Vse. Brez izjeme!"

Včasih je to dovolj, drugič bi ta razlog na vse pretege rada izvedela in tretjič kljub vsemu podvomim. Podvomim v to, da je lahko vsaka stvar, tudi in predvsem tista, najbolj težka, kruta, grozna...ja prav tista, ki najbolj boli, ali pa celo tista, ki sem jo zakopala nekam globoko, tako globoko, da sem že pozabila kako boli, ja, da je tudi ta z razlogom.

To ne pomeni, da so vse stvari dobre. Ne. Pomeni, da je veliko slabih stvari, ogromno slabih stvari in včasih se zgodi, da katera od teh stvari zaznamuje tudi naše življenje. A imamo nekaj več, nekaj, kar je večje od najhujše grozote. Imamo Ljubezen. Brezpogojno. Zastonjsko. Nedoumljivo.
In takrat, ko ji dovolimo, da vstopi ... ne bom rekla, da izvemo razlog, vem pa, da vidimo smisel. Smisel za vse prihodnje dni. Je tisto nekaj, kar v največji temi prižge luč. Tiso, ki najhujši stvari dovoli, da v njej zraste nekaj lepega, dobrega. Tisto, zaradi česar lahko sama pridem bližje tej Ljubezni in svobodi, ki je samo tam.
Svobodi, ki ni v tem, da sama izbiram, preračunavam, trpim, sodim, ločujem, obtožujem, uživam ... Amapk resnični svobodi, ki je samo v tem, da v tej Ljubezni sprejemam in ljubim. Vse. Brez izjeme.

In veste kaj: "Za pogum je nujno, da ima človek kaj izgubiti." (Khaled Hasseini: In v gorah odzvanja)

... in prav takrat največ prejme.

Oprosti

O tej besedi zadnje čase res veliko razmišljam. Vzrok za to je predvsem v ideji, ki jo je nekega dne predlagal Matej in sicer, da bi se vsak večer drug drugemu opravičila za vse, kar je bilo daleč od ljubezni. Seveda je bilo to potrebno storiti že večkrat, ampak velikokrat sva marsikaj izpustila, saj veste, take male stvari, ki gredo nekako mimo.
Najprej sem bila malce v dvomih, ker sem se bala, da bova prehitro začela samo nekaj govoriti in se opravičevati, vse skupaj pa pač ne bo imelo velikega smisla. A sem se zmotila. In prav tako sem se zmotila, ko sem mislila, da bo po enem tednu lažje izreči in prosti odpuščanja, kot v tistem prvem, ko mi je bilo res težko.

Beseda oprosti se mi je vedno zdela težka. Veliko zahteva, včasih se mi zdi, da celo preveč.

Vsak večer zahteva, da postanem najbolj to, kar sem - človek, ki dela tudi napake. In prav tako zahteva, da drugega sprejmem takega kot je - kot človeka, ki dela tudi napake. Ne glede na to, kaj vse se zgodi v enem dnevu je to eden tisti trenutkov, ko sva najbolj eno. Je trenutek, ko se najbolj zavedava svoje nepopolnosti, vseh tistih tudi malih stvari, ki so odstopale od ljubezni. Je trenutek, ko sva najbolj ranljiva, najbolj razgaljena. V tem trenutku ni prostora za lastne želje. Tu ni noben v prednosti ali boljšem položaju. Tu sva, vsak zase in obene skupaj v zavedanju, da tega, kar je bilo ne bova spremenila, lahko pa narediva vse, da bi bil jutrišnji dan boljši.
Je trenutek, ko se včasih zgrozim nad dejstvom, da že petič v enem tednu prosim odpuščanja za isto stvar in obenem spoznavam, da mogoče tisti mali spodrsljaji, ki so prej preprosti šli nekako mimo, le niso tako mali in nesmiselni. In, ko gledam nazaj opažam, da sem jih velikokrat spregledala, ker so mi bili že preveč domači. Je trenutek, ko si pomagava, ko poslušava, trenutek, ko preprosto čakava na besedo ali dve, ki sta pretežki, da bi jih preprosto povedal.

Bistveno pa je, da je to trenutek, ko odpuščava. In ker odpuščava lahko ljubiva in si dovoliva biti ljubljena, kar je včasih še težje. Je trenutek hvaležnosti, da sem lahko pred nekom to, kar sem. Je trenutek ljubezni v eni njenih najlepših oblik.

Odločiti se

Včeraj je minilo eno leto.  Ja, hitro gre ta čas. Včasih se mi zazdi, da celo prehitro. A takšno je pač življenje in premlevanje o tem kaj je bilo, česa ni in zakaj vse preveč hiti, te lahko hitro pripelje do tega, da pozabiš biti tukaj in sedaj.

Eno leto.
Kaj bo to v primerjavi s celim življenjem?
Lahko res malo, skoraj nič, toda zame ogromno.

Zanimivo mi je, ko velikokrat koga slišim reči, da je poroka vrhunec, največ in najlepše, kar se ti lahko zgodi z nekom, ki ga imaš rad. A menim, da ni tako. Pravzaprav upam, da to za nikogar ne bi bilo, tudi za naju ne.
Če je poroka največ kar premore ljubezen med dvema in za tiste, ki verujejo še Ljubezen, ki je nad njima, sem resno zaskrbljena.
Poroka je zame odločitev. Odločitev, ki je nisem izrekla samo pred oltarjem, ampak odločitev, ki jo moram  izreči in predvsem živeti vsak dan. Obenem pa je prav ta odločitev blagoslov za  dan, ki bo nasledil današnjega.

Brez posebnega premisleka lahko rečem, da ta odločitev ni najlažja, a nujna. To ni odločitev, ki pomeni le izbiro datuma poroke in vsega z njim povezanega, ampak odločitev za tisto, marsikomu »pocukrano«...v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, ljubila in spoštovala, vse dni svojega življenja... »Pocukrano« seveda le do te mere, ko se odločiš te besede samo izgovoriti, a nekaj čisto drugega, če se odločiš te besede živeti. Takrat te stresejo. In ne čudim se, če se zato marsikdo ne odloči za poroko. Te besede pač ne dopuščajo svojih meril in prilagajanj. Nikjer ni nobenih če-jev, same zase stojijo in mislijo popolnoma resno. In tega se lahko ustrašimo.

Tudi sama sem se. Še dobro, ker bi jih drugače tudi sama kaj hitro samo izrekla.
Zdelo se mi je, da zahtevajo več kot zmorem in če bi se ustavila tukaj, potem včeraj ne bi praznovala prve obletnice.
Na nek način res zahtevajo veliko, a še več dajejo, seveda le, če jih ne samo izgovarjava, ampak živiva. In s tem, ko jih živiva ali bolje rečeno, se jih učiva živeti, dopuščava, da ljubiva in sva ljubljena, da sva spoštovana in spoštujeva. Seveda to ne pomeni nekaj lahkega, ampak nekaj težkega. Je nekaj, kar nama kljub vsemu, kar se v enem dnevu zgodi, daje moč, da zvečer odpustiva sebi in drug drugemu za vse, kar je od teh besed odstopalo. In obenem, da sprejemava vse, kar te besede zahtevajo. Včasih velike stvari, a največkrat že čisto majhne in za marsikoga, prevečkrat tudi za naju, na videz napomembne.

Največ, kar ljubezen premore je torej to, da jo živiva vsak dan. Da vsakemu dnevu dajeva možnost, da je najlepši, ker, če bi imela poročnega za najlepšega v življenju res ne bi videla smisla v vseh prihodnjih :).

Pa še ena iz včerajšnjega praznovanja obletnice v družbi Ines in Mete - imava prvi spominski kamen :) (Meta ima res izvirne ideje :)). Najprej me je skrbelo (kamen se namreč nahaja sredi struge reke Soče in je v drugih letnih časih pod gladino:)), da tak spominski kamen nima vellikega smisla ... a ob misli na najin poročni evangelij - "...Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali ..." (Mt 7, 25), sem si premislila :).

Luč

...da tisti, ki vstopajo, vidijo luč... (Lk 8, 16)

Danes mi teh par besed ne da miru. Neprestano ščipajo in ne dovolijo, da bi jih pustila tam nekje, ob robu. Vse se je pravzaprav pričelo že kak mesec nazaj, ko sem večkrat odprla Sveto pismo in to vedno na isti strani. In danes, ko sem odprla ponovno na tej strani in jo še enkrat prebrala...danes me je prav zares prevzela.

Luč torej. 

Luč me vedno spominja na nekaj toplega, prijetnega, na nekaj, kar premaga temo.

Vsak od nas ima Luč. Luč, ki je Ljubezen, ker je od Ljubezni.  Ta Luč nas dela to, kar smo. In včasih se zgodi, da to Luč težko sprejmemo. Mogoče nam plamen ni najbolj všeč, ali pa ta Luč preveč sveti...in tako razsvetli tudi tiste bolj temne delčke nas samih, ki nas včasih presenetijo, pravzaprav šokirajo. Toda Luč premaga temo. Zato je nujno, da ji pustimo, da sveti, da jo preprosto sprejmemo. Da sprejmemo to, kar nam je bilo podarjeno. Ko jo sprejmemo, ji dovolimo, da sveti. Povsod. Tako tudi tisti najbolj temni prostori postajajo svetli, postajajo vedno bolj moji, vedno bolj domači.

 Ta Luč je tako kot zame, pomembna tudi za vse, ki vstopajo v moje življenje - da tisti, ki vstopajo, vidijo luč. Pravzaprav zelo preprosto. Če pride kdo k vam na obisk zvečer, prižgete luč. Če je ne bi prižgali bi se gostje lahko obrnili, ker bi mislili, da vas ni, ali pa jim bi bilo neprijetno, ker tema pač...

Ja, zato je potrebna Luč, da lahko vsakemu, ki vstopi, posveti. Da ga ogreje, mu posije, mu da občutek varnosti. Pravzaprav  lahko le tako nekdo vidi zares mene. In z mojo Lučjo lahko takrat, ko neka druga gori manj, pomagam razsvetljevati...in obratno. Takrat, ko je sij moje Luči le za odtenek svetlejši od teme, takrat vem, da se lahko pogrejem pri tebi.

In kar me najbolj nagovarja je to, da Luč je. Ne glede na vse. Preprosto je in bo. Vedno.

Tak dan

Ja, včasih pač pride tak dan.