"Kaj bi ti brez mene Danijela..."

Sobota. V vreče naložim še zadnje pripomočke in z Matejem se odpraviva na Goro. Danes je na vrsti peka torte. Ob vstopu skozi vrata priteče Tine, 4-letni bratranec, poln modrosti, radovednosti, iznajdljivih odgovorov in posebne trme.Seveda ga je takoj zanimalo kaj bom delala in že v naslednji minuti je odločno rekel, da mi bo pomagal. Prav, naj pomaga, verjetno bo tako ali tako po pol ure že vsega naveličan.

Nadeneva si predpasnike, seveda on prav posebnega, modrega z velikimi žepi, kamor pravi, da bo lahko skril kaj dobrega. Prosim ga, da mi na pult zloži moko in sladkor. Še preden ju v naglici pograbi, reče: "Razumem šef kuhinje!"  in že pridno sklada stvari na svoje mesto. Ja, jasno mi je, da bo naslednjih nekaj ur resnično zabavnih.

Brez, da bi mu kaj rekla že prinese kuhinjsko vago. Sama pripravljam še par posodic, on pa iznajdljivo prinese majhno pručko, jo postavi k pultu in stopi nanjo. Seveda, kako bo drugače tehtal, mešal in skrbno opazoval. Že tu me preseneti njegova preprosta iznajdljivost. Sama bi vse skupaj gotovo že tikrat bolj zakomplicirala.
Nadaljujeva s tehtanjem. Seveda so bile digitalne številke nadvse zanimiva stvar in tisoč njegovih zakaj-ev  in mojih odgovorov, sestavni del recepta. Sedaj nastopi mešanje. Priznam, upala sem, da ga to ne bo najbolj zanimalo in bom to lahko uredila v večji meri sama. Biskvit je namreč potrebno enakomerno, počasi mešati, da ostane rahel in sočen. Zalomi se že pri ubijanju jajc. Seveda jih njemu ne bi dala, ker je potrebno ločiti rumenjake in beljake, vendar on vztraja. Še dobro. Skupaj udarjava jajčka in opazujeva, kako se vedno razbije le eno, nato ga jaz razpolivim in njemu dam en del lupine. Tako si podajava rumenjak, dokler ves beljak ne pade v svojo posodo. Ubijanje jajc še nikoli ni bilo tako zabavno in dolgo :).

Sledi mešanje, tako pravo, z električnim mešalnikom. Nisem mu zaupala, da bi on lahko sam mešal in sem mu dovolila le to, da se njegove roke držijo mešalnika istočasno z mojimi. Toda ne, on hoče sam. Takrat me prešine, zaupaj mu, samo zaupaj. Fijuu, za kakšnega bolj ponižnega človeka bi bilo to enostavno, a zame pravi podvig. Torej rečem mu, naj tako meša naprej, ker vidim, da mu gre odlično in se sama umaknem. Da bi vi videli tiste sijoče oči. Na mizi mastim pekač, vendar ga s še vedno precej pomanjkljivim zaupanjem opazujem. On pa meša in meša. Pristopim do njega, pogledam kako izgleda masa v loncu in ga pohvalim. Sledi še zadnji in najpomembnejši del, dodajanje moke. To je potrebno vmešati na roke in enakomerni in počasni gibi imajo tu še večji pomen. Seveda, on bi tudi. Pokažem mu kako naj dela, mu pač dam mešalko in mu dovolim, da meša. Malce se tolažim, da je to torta za Petro in bo razumela, če biskivt pač ne bo vrhunski :). Ob koncu me prosi za pomoč, saj je poln lonec mase zanj postal prevelik zalogaj, kljub temu, da je dolgo vztrajal. Primem za mešalko in začnem mešat. Malce hitreje kot on in že me opzori: "Danijela ne tako hitro, moraš počasi veš." Evo,  pa imam. Mislila sem, da bo on delal po svoje, nato pa jaz v prvih dveh sekundah naredim narobe. "Prav imaš", mu odgovorim in nadaljujem tako, kot sem ga naučila. "Oh, kaj bi ti brez mene Danijela."

Ja, prav ima, le kaj bi brez njega. Lahko bi rekli, da sem ga marsikaj naučila, vendar vse to mi je bilo podarjeno zato, da sem se učila predvsem jaz. Naučila sem se, kako pomembno je zaupati in verjeti v nekoga. Kako pomembno je premagati lastno samozadostnost in medse povabiti ponižnost.
Vesela sem, da mi je uspelo celotno misijo izpeljati brez besed: si še premajhen, ti tega ne znaš, ne zmoreš. In zdi se mi, da sem ubrala pravo pot. Tako je sam spoznaval kaj zmore in česa ne zmore. Ko mu kaj ni šlo, je prosil za pomoč in me spet presenetil s svojo preprostostjo. Preprosto prositi za pomoč, ko vidiš, da je nekaj pretežko...tudi tega se moram še naučiti. Naučil me je vztrajati. To seveda ne pomeni, da bom naslednjič to obvladala, a z menoj bo misel, da je vredno. Spoznala sem, da se največ naučimo takrat, ko mislimo, da že vse znamo. Ja, bilo je vredno preživeti celotno sobotno popoldno ob peki torte, ki se je zaključila okrog enajste ure zvečer, ko je kuharski pomočnik zaspal na šefovi rami.

Ko posije

Danes je po dolgem času posijalo. Sonce.

Prav malce sem si oddahnila, ko se gam zjutraj zagledala skozi okno. Led  bo mogoče vsaj malček izgubil svojo moč in tudi, če se še tako trudi, da bi uničil vse, je sonce še vedno močnejše. To me pomiri.

Ko se je Matej vrnil iz službe sva se odpravila na sprehod. Tokrat prvič na Mark. S hitrimi koraki sva hodila po poti navzgor v upanju, da uloviva košček, košček sonca. In sva ga. Počutila sem so kot majhen otrok, ko mu uspe nov korak. 

Ko sva se vračala nazaj, sva se usedla na eno od klopi. In spoznala sem, kako pomembno se je ustaviti. Ustaviti zato, da lahko v miru občuduješ barve, ki se pred teboj rišejo na nebu. Da začutiš rahel veter, ravno toliko, da te malce zazebe. Ko poslušaš hrušč mesta, opazuješ luči avtomobilov, ki jih že ni več še preden jih pravzaprav vidiš. Kako pomembno se je ustaviti, da sploh lahko vidiš stvari, ki jih drugače spregledaš ali pa so preveč samoumevne, da bi pritegnile tvojo pozornost.

 

Najpomembnejše pa je pustiti soncu, da te ogreje. Pustiti, da posveti v tiste najbolj temne, težke prostore nas samih. Da tam topi led, da bo lahko na pomlad vzklilo nekaj novega, lepega, kljub vsem polomljenim vejam. Vse to bo skupaj s soncem raslo in, ko bo spet začelo ledeneti, bo močnejše, trdnejše.

 Pomembno se je ustaviti pred Njim ali še bolje, ob Njem. Pustiti, da sveti in greje. Pustiti, da topi. Takrat opazimo nove barve, ki se rišejo...Opazimo, kdaj smo se pozabili ustaviti. Opazimo, da smo prevečkrat le sami s seboj hiteli in iskali, spregledali pa klop, ki nam je bila ponujena.

Naj vsaj greje.

PRIZADET! in pika.

"Bil je dan, ko je bil na urniku obisk ene od skupnosti, kjer so živele osebe s težavami v duševnem zdravju. Kljub temu, da sem se s takimi osebami že nekajkrat srečala, so me tisti dan preplavili čudni občutki. Pravzaprav sem se tega obiska zelo veselila, na drugi strani pa so trkali strah, predsodki, dvomi... Kaj bom tam počela? Kako naj se obnašam? Imam dovolj znanja in vseh možnih kompetenc, da bom tistih nekaj ur lahko naredila le največ, kar lahko? Kaj...? Kako...?

Že prvih nekaj minut po prihodu in prijetnem kramljanju z vodjo, pristopi ena od stanovalk, se nasmeje, pozdravi, iztegne roko in se predstavi. Tako tudi druga, tretja. Četrta le pozdravi. Dobim občutek nenavadne domačnosti. Take zares prave.

Iskreno povedano, sem bila prepričana in sem po eni strani tudi upala, da  kakšne "resnejše" zadolžitve ne bom deležna. Toda že po nekaj uvodnih minutah, sva bili s sošolko naprošeni, da skupaj s par stanovalkami odideva na sprehod po mestu in jim pomagava opraviti par obveznosti. Ta nama pa zaupa sem si mislila :). In smo šle. Prvih nekaj korakov ni bilo lahko narediti. Tudi prvih pogledov mimoidočih na ulici ne tako zlahka sprejeti. A vendar smo šle.

In smo hodile.

Kakšna sreča. 

Veste, nobena me ni vprašala kako izgleda moj indeks ali kakšne so moje izkušnje. Lahko bi rekla, da sem bila zanje popolna neznanka. Toda ne. Že takoj sem vedela, da sem zanje Danijela. Danijela, ki je prišla nekega popoldneva v njihov dom in se odpravila z njimi na sprehod. Danijela, katero so lahko prijele pod ramo in se veselo sprehajale po ulici. Vesele so bile tega, da je nekdo tam, da je z njimi.

To je bil eden lepših sprehodov v mojem dosedanjem življenju. Predvsem zato, ker sem na tej poti (pravzaprav po njej hodim še danes) spoznala, da so tudi te osebe, ki jih tako malokrat pokličemo po imenu, pravzaprav Tinca, Marija, Lucija... In niso prizadete. Prizadeto je marsikaj v nas samih, ko ne znamo sprejeti človeka. Ko pridemo tako daleč, da nam je nerodno, ko nas nekdo vidi z nekom, ki je "drugačen". Prizadet je naš način izbiranja in pripisovanja vrednosti nekomu. Prizadete so naše lažne predstave o idealih, o popolnosti.

Iz srca vam želim, da bi imel tudi vsak izmed vas možnost biti z  eno od teh Tinc, Marij in Lucij. Verjemite mi, da ne potrebujete nič, čisto nič. Le to, da ste tam, da jih sprejmete, da ne umaknete lica, ko dobite že deseti poljubček, ker vas je nekdo vesel. Da se z njimi pogovarjate prav tako, kot bi se s svojim prijateljem. Da jih poslušate in se jim obenem iz srca nasmejete. Da pojeste zvrhano porcijo polente, ki vam jo skuhajo, tudi, če ni takšna kot jo imate najraje :).

In na koncu spoznaš, da ne zahtevajo nič, kar ne bi zahteval tudi ti. Nič kar ne bi pričakoval tudi ti. Da hrepenijo po čemer hrepeniš tudi ti. Po tem, da so lahko to kar so, osebe z imenom in ne z oznako.