Včeraj sem plesala

Ja, včeraj sem plesala. Z majhnimi koraki po kuhinji. Bila sem srečna. Preprosto zato, ker sem lahko pekla kruh in ker je bil to že četrti dan zapored, ko me ni nič bolelo. Pa Matej je bil na kavču, z zvitim gležnjem, a po dolgem času sva čisto v miru preživela par dni skupaj.

Mislila sem, da vem kako je vsak trenutek podarjen. Mislila sem tudi, da vem, kako še zdaleč ni vse odvisno samo od mene. A sem se morala ponovno učiti. Učiti zato, da bi znala in zmogla to živeti. 

Z danes na jutri sem obležala v postelji za več kot mesec dni. Ne bom tajila, da včasih prav z veseljem popoldne ležem na kavč ali pa zjutraj kakšno uro podaljšam. Toda biti samo doma, kar naenkrat izpustiti tisoč in eno stvar iz rok in le ležati, čakati in upati na najboljše, to mi res ne gre. Krivično, nepošteno, Bog mi vse samo jemlje. Ja, precej sem »prejamrala«. Pa ni bilo nič bolje, ne zame in ne za ljudi okrog mene. In sem spet prišla do tistega »sprejmi«. Vsak dan znova.

Sprejeti vse strahove in dvome, sprejeti skrbno pomoč moža, sorodnikov in prijateljev, sprejeti vse migrene in ure čakanja, da mine, sprejeti jemanje krvi, ki ga resnično ne maram, pa vse neprespane noči in spodbudne besede. Predvsem pa sprejeti lastno nemoč. In prositi. Narediti prostor za ljubezen. Ljubezen Očeta, ljubezen moža, ljubezen prijateljev ...

Toliko lepih stvari se je zgodilo za temi štirimi stenami v tem mesecu. Takšnih, ki bi jih verjetno spregledala v norem tempu življenja. In današnji svet me želi večkrat prepričati v nasprotno. Včasih mu celo verjamem, toda danes ne. Danes vem, da človeka osreči le to, da sprejme poslanstvo, ki mu je zaupano, tudi tisto, za štirimi stenami v postelji, s skuštrano glavo in pretegnjeno pižamo. In takrat lahko svobodno zaplešeš po kuhinji, ko se iz pečice že vije vonj domačega kruha. Ja, danes sem srečna in hvaležna.