Naj ne odide

Vrste v trgovinah so zame včasih prava muka. Ne toliko zato, ker je potrebno počakati minuto ali dve, ampak zato, ker opazujem ljudi. Opazujem in iščem, iščem nekoga, ki bi dovolil trenutku, da je. Nekoga, ki ne bi trikrat v sekundi zavzdihnil, nekoga, ki ne bi nestrpno otresal desne noge, nekoga, ki za trenutek ne bi pogledoval na telefon, češ koliko je ura, nekoga, ki ...
Pa reči, da ti nisi kdaj taka, a? Sem. In tega me je groza. Tega, da v vsakem trenutku mislim najprej na tistega, ki je že mimo ali pa na tistega, ki prihaja, ta sedajšnji pa ... Gre, brez, da bi se sploh dodobra zavedla, da je kdaj bil.

In nič drugače ni z odnosi, z ljudmi, ki so nam tako blizu.  Pustiš, da gre ... Trenutka z njim ne izkoristiš, ali bolje rečeno ne živiš, zato, ker je menda bolj pomemben tisti, ki prihaja ali je pa pač odšel. Zato, ker sem bolj pomembna jaz in ne tisti poleg mene.

V tem mesecu je za menoj par takih trenutkov. Trenutkov, ko so ljudje pustili, da grem. Mogoče sploh niso vedeli in mogoče nikoli ne bodo, a meni ni bilo lahko.

Vem, potrebno je iti, nujno je, toda, če veš, da se lahko vrneš nazaj. Ko greš, ker veš, da boš naslednjič spet lahko prišel, tak kot si. Brez nepotrebne krame za katero misliš, da bo drugemu ugajala, preprosto prišel boš in bil tam, živel boš.
A včasih ni tako. In še preden se začnem pošteno jeziti in iskati razloge, pomislim, da sem mogoče jaz tista, ki nikoli ni prav zares prišla.

http://dailyinspiration101.blogspot.com/2011/04

Ja, prihajamo s pričakovanji, željami, ideali. Odhajamo jezni, žalostni, razočarani.
Bodisi v vrsti na blagajni, ki je ne bi smelo biti in bi se mi morala vsaka trgovka nasmejati in prijazno pozdraviti, v minuti in pol poskenirati vse, kot, da ne vidi, da se mi mudi. Ali pa takrat, ko smo z nekom, ki nam je blizu, z nekom, za katerega smo prepričani, da bo za trenutek opazil našo žalost, se tam ustavil in nam dovolil, da pridemo še kdaj. A se to ne zgodi. In takrat odhajamo, ja, jezni, razočarani, žalostni ... V strahu in dvomu, če se laho še vrnemo, če je tam še prostor, če se nam sploh splača priti.

Težke so te stvari. A eno mi je jasno. Potrebno bo prihajati in sprejemati, brez pričakovanj, brez želja, brez idealov. Potrebno se bo naučiti živeti sedaj in s teboj. Takrat bomo odhajali veseli. Ne govorim o tem, da ne bi smeli sanjati, po nečem hrepeneti, ampak o tem, da bi to zmogli delati svobodno. Svoboda pa je samo v ljubezni. V ljubezni je prostor za vsakega in to vedno. V ljubezni lahko za trenutek pozabim nase in se ozrem na onega poleg mene.

In za začetek bo mogoče dovolj, če se v tem tednu trgovki na blagajni nasmehnem, jo pozdravim, se ji zahvalim in ji zaželim lep dan, pa naj v vrsti stojim pet minut ali eno. Kajti mogoče si prav ona želi danes priti k meni.

Slovo

Veste, slovesa nikoli nisem marala. Prav zares ne. In še danes nisem navdušena nad njim.
Zdi se, da ti vedno nekaj vzame. Ne samo, da se mi zdi, zares vzame.
A obenem vem, da je nujen. Nujen, ker drugače nekje obtičimo in smo vedno tam. Že res, da imamo tisto, kar nam je ljubo, tisto, česar smo navajeni ali bolje rečeno, imamo tisto, kar nam je domače. Toda pot, pot, po kateri hodimo v življenju, od nas večkrat zahteva tudi slovo.

Včasih je lažje, drugič težje. In s tem, ko rečem slovo, ne mislim le tistih "velikih" stvari, ampak to, da se pravzaprav vsak dan poslovimo. Vsak dan je malo slovo v zavedanju, da takega, kot je bil današnji nikoli več ne bo. Nikoli več.
Vsak dan je mala smrt. In tega me je včasih strah, ker mi pušča priokus negotovega, neznanega ... Bolje bi bilo pač ostati tam, kjer je domače.

 Tako se velikokrat oklepam vsega domačega in pozabim na to, da je vsaka smrt priložnost za novo rojstvo. In zanimivo, da se tega oklepam tudi, če mi ni ravno všeč, a stopati po neznani poti zahteva napor, zaupanje, potrpežljivost in le zakaj bi se človek odločil za kaj takega.
Toda v zadnjih mesecih sem se morala velikokrat. Bodisi takrat, ko sem bila prepričana, da letos ne bom diplomirala in bom raje izkoristila poletje, a se je v zadnjem hipu vse spremenilo. Pa takrat, ko sem se odločila zaupati nekaj težkega ali...

Michelle Wiarda

Ja, tudi danes se poslavljam. Poslavljam od meni tako ljubega naziva "študentka". Seveda ne gre samo za "naziv", ampak nekaj več...nekaj, kar mi je bilo zelo ljubo, nekaj, kar bo upam, rodilo tisto novo.
Včasih me kdo vpraša, zakaj raje ne podaljšam absolventa, si mogoče kupim statusa ali izberem še katere od alternativ temu, da sem pač brezposelna Danijela pri triindvajsetih letih, sploh, ker to tako ali tako vsi počnejo.
Pravzaprav velikokrat odgovorim le to, da čutim, da je tako pač prav. Čas namenjen absolventskemu stažu se je iztekel in to sem vedela že dolgo, jamranje, da gre v državi vse narobe je mlatenje prazne slame, če se najprej sama ne odločim, da bom storila tisto, kar je prav in ne tistega, kar se mi zdi ljubše in lažje. In ne mislite, da mi gre dobro s temi slovesi. Prav nasprotno, a pretekle izkušnje me večkrat spomnijo na to, da je vredno, da je nujno. Mogoče je noro, a verjamem, da se bo nekaj rodilo. In smrti se pač ne da prelisičiti. Lahko odlašamo s slovesom, a rojstvo, ki je za njim, ne bo nič lažje, prej bi rekla, da celo težje.