Kar šteje

Majhna je ta najina garsonjera :). Čisto majcena, a tako velika. Polna ljubezni, upanja...polna nasmejanih trenutkov, pogledov in sanj, ki so večne. Prav tako se za njenimi zidovi skrivajo vprašanja, dvomi in včasih težke stvari. A jo obožujem, ker je najina...tako zelo najina... najin prvi skupni dom. 

Spomnim se prvega dne, ko sem jo prišla pogledat (Matej jo je namreč izbral sam že prej, ker mene ni bilo in je bila to edina možnost :)). Bila sem razočarana. Tukaj naj bi živela? Kje bom kuhala, kam vse pospravila? 

Sedaj se le nasmehnem. Iz dneva v dan spoznavam kako malo je treba. Kako malo potrebujemo za srečo, tisto pravo. Rodi se v srcu in raste...in, če jo naseliš v svoj dom, tam ostane. Včasih se skrije, včasih potrebuje prav poseben trud in vztrajnost, vendar je. In tu ne štejejo kvadratni metri, ne velikost kuhinje ali udoben naslanjač. Štejeva jaz in ti. Šteje tisto, kar vsak dan prinašava pred drugega. 

Jaz zate. 

Ti zame. 

 In midva pred Njega.

Foto: Just married

S čim sem si to zaslužila?

Danes je dan, ki bi mu lahko rekla vesel, nasmejan, ... In prav v takih dneh, ko ne pričakujem ali bolje rečeno, ko se neke nepričakovane stvari zares razveselim, se vprašam: S čim sem si to zaslužila? Saj nisem naredila nič posebnega. Obenem se zavem, da bi si ob trenutku, ko bi se zgodilo nekaj bolečega, spet zastavila isto vprašanje: S čim sem si to zaslužila? Le, da bi v tem primeru iskala vsako najmanjšo dobro stvar, da bi lahko napadla nazaj...

S čim sem si to zaslužila?
Se to sploh da izmeriti?
Se je to res zgodilo zato, ker sem si zaslužila ali si pač nisem?

Tu obstanem. Ne bi rekla, da nam Bog daje zato, ker si nekaj zaslužimo. Daje, ker nas ima rad. Skoraj preveč preprosto se sliši.

Sedaj pomislim kako jaz dajem... 
Dajem zato, ker si je nekdo nekaj zaslužil ali zato, ker ga imam preprosto rada? 
Dajem zato, da bo videti lepo ali zato, ker imam nekoga rada? 
Dajem zato, ker je tako prav ali zato, ker ga imam rada?
Ali sploh dajem?
 

Prav tako ranim ... Ranim, ker nimam človeka najprej rada... In takrat ranim tudi sebe. Boli. In tu pomislim, kaj in kako dajem sebi. Tudi tukaj naj bi bila prva ljubezen. Čeprav je ta velikokrat najtežja, a nujna.

 
Zdi se mi, da sedaj le ni vse tako preprosto, a ima svoj razlog, svoj smisel. Prav kmalu, bom lahko pogledala v jasli in videla Dete. Njega, ki uči ljubiti. Njega, ki ni prišel, ker bi si to zaslužila ampak zato, ker me ima rad. Neskončno rad.