Končno. Sedim in pišem. Danes je moj dan. In danes, želim,
hočem in moram pisati. Zame, za moje drage in za vas.
Danes smo odšli na izlet. Prvi »malo večji« izlet od kar za
našimi vrati domuje še en fantič. Po obdobju slabega vremena, bolezni in res
nore viroze, sem si resnično želela, da je vsaj en dan drugačen. Da malček
napolnim baterije. In tako smo zavili proti obali. Tja grem vedno rada. Tam je
še vedno delček mene. Tam so še vedno moji kotički in moje ulice. Tam še vedno
sije sonce in morje diši in … imajo že najboljši sladoled! J Tako sva z Matejem
načrtovala, da prispemo v Koper ravno za mašo, potem gremo na kosilo, Aniki sva
obljubila metanje kamenčkov v morje, jaz pa sem sanjala o kavi z najboljšo »penco«
in tortici. Potem pa, da se še malček naužijemo sonca, en sprehod po
Škocjanskem zatoku in domov.
In smo šli.
Prišli smo malček kasneje. Kdo bi si mislim. Otroka sta cel
teden vstajala že pred sedmo, danes pa smo enega mogli prebuditi. Nič hudega, ulovili
smo zadnjo mašo, mimogrede srečali ljudi, ki jih je vedno lepo srečati J. In se je pričelo.
Anika je bila lačna in zaspana. Pa zeblo jo je. In ona res ne bi nesla butare,
kljub temu, da je zadnjič uprizorila pravo živčno vojno, ko sem jo pospravila
na svoje mesto, da bo dočakala nedelje. Po dobrih dvajsetih minutah je protest uprizoril
še Lenart in tako samo dočakali konec maše sredi samostanskega dvorišča. No,
namen dober, vse dobro.
Bili smo lačni. Najprej smo mislili iti kar peš, a sva
preudarno premislila, da bo bolje, če gremo z avtom, ker bomo potem lažje
nadaljevali po našem programu. V petih minutah vožnje je Anika zaspala in … No,
verjetno bo dovolj. Nekje v nadaljevanju dne smo le na hitro zbasali kosilo,
oba previli in celo videli morje in seveda vrgli kamenček. Kavo in tortico sem
že prebolela. Smo pa vsaj dočakali sladoled. Tudi to nekaj šteje. In potem smo
srečno prispeli domov. Opis vseh ostalih podrobnosti bi presegel omejitev
znakov :).
Vsaj zdi se mi :).
Tako. Ni mi uspelo narediti sijoče fotografije mame z dvema
otrokoma. Kaj šele družinsko. Po prihodu domov sem dojenje Lenarta podaljšala v
rahel počitek in sedaj, sedaj polnim baterije.
Vedno bolj spoznavam, da biti mama ni nobena romantika.
Sploh ne v naši družbi, ki od tebe zahteva, da si popolna mama, popolna žena,
popolna prijateljica, popolna hči, popolna sorodnica, popolna delavka, popolna
v izgledu in popolna v svoji karieri. Pa še kaj bi se našlo. Saj res, mama s popolnim
stanovanjem ali pa kar hišo, brez sledu o prahu in nepomiti posodi. In ko kaj
od tega odstopa od subjektivnih meril popolnosti, ti vsi znajo povedati kaj bi
lahko in kaj nisi in kaj moraš. Predvsem tisti, ki vedo o materinstvu le iz
knjig na faksu, po treh pogovorih ali opazovanjem družine v parku.
Toda jaz nisem te sorte mama. Jaz nisem popolna mama. In roko na srce,
nobena ni. Verjamem pa, da smo dane
otrokom in otroci nam z razlogom. In da smo zanje najboljši približki
popolnosti. A ne popolnosti, ki jo danes kaže ta svet. Prav nasprotno. Prav v
tej svoji nepopolnosti smo najbolj popolne. Najbolj materinske, najbolj
ranljive in najbolj ljubeče obenem. In zato vas danes občudujem, drage mame. In
občudujem sebe. Da smo sprejele ta dragocen dar v naša življenja. Pa naj bo
eden, dva ali pa enajst. Ni samoumevno. In vsaka mama to ve. Mama ve. Samo
mama.
Zato si danes dovolim praznovati. Za vse bitke in boje.
Zmage in poraze. Za vse solze, tiste težke in tiste radostne. Želim praznovati,
ker mi je dano imeti v naročju ti dve življenji. Nežni in krhki. In res je,
nisem več stara Danijela. Sploh ne tista Danijela, ki živi milijon spontanih
trenutkov dnevno, ki redno obiskuje prijatelje in znance, ki si vsak teden
vzame čas, da prekliče pol imenika in se spomni vseh rojstnih dni. In moja
posoda ni pomita, cunje trenutno niso oprane in moja diploma še vedno čaka na
seznamu neopravljenih dolžnosti. Konfekcijsko številko bi lahko krasili
drugačni znaki in tisto prazno sobo bi res že za potrebo spravila v red. Aja,
pa več družabnega življenja bi morala imeti in čas zase in seveda, za moža.
Spet sem ga pozabila v kupu sindroma popolne mame.
A jaz še vedno praznujem. Ni mi potrebno pisati zakaj, kako
in čemu. Te stvari so del srca in tam ostanejo. Skrite, nežne, moje, najine in
naše. Hvaležna za to neizmerno bogastvo, ki ga lahko zrem vsak dan. Za moža,
brez katerega ne bi imela tega, kar imam. Hvaležna za ljudi, ki ne žugajo s prstom kaj vse bi še mogla in česa nisem, ampak le stojijo poleg. Da se lahko, trudana od teže dneva, za trenutek spočijem na njih ramenih. In za tiste, ki vedo, da ne morejo razumeti, a vseeno spoštujejo. In hvaležna zase. Za mojo materinsko
moč, ki me pusti odprtih ust. In nemoč, ki me žene naprej. Po boljšem. Ne po
popolnem, ampak po boljšem.
Hvaležna.
