Včeraj, včeraj je bil sila zanimiv dan.
Ne samo včerajšnji, cel teden je bil tak. Tak, da sem ne
malokrat potožila, da komaj čakam nedelje ali ponedeljka, ko bo vse tisto, kar
je bilo zapisano na mojem malem namiznem koledarju, že na drugi strani in bom
imela pred seboj teden, ki ima tudi dneve ob katerih ne piše nič. Obenem pa sem se vsakega od teh dni veselila in jih pričakovala. Včasih z veseljem, drugič malce s strahom, tretjič z upanjem ...
Tako je res prišla nedelja. Nedelja popoldan. Čas za
katerega sem cel teden govorila in celo še tik preden sem prišla skozi vhodna
vrata doma, da bo pisal zgodbo v postelji, v svetu globokih sanj, počitka, miru
… A ni bilo tako.
Nisem mogla spati (pa s tem navadno res nimam težav :)). Tako sva se z Matejem odločila, da po dolgem času pogledava skupaj kak film in tako sva ob eni od romantičnih dram točila solze. Ja, ja, vemo kdo jih je točil boste rekli in na nek način imate prav, točila sem jih jaz, brisal jih je Matej. A še vedno trdim, da sva jih točila skupaj. Eno je res, da kar je mož je tudi žena in obratno, toda tukaj gre za nekaj drugega. Gre za hvaležnost, da lahko točim solze in za hvaležnost, da lahko te solze brišem.
Življenje nas je mogoče naučilo, da so solze samo za šibke, pomehkužene ... Ne. Solze so za vse. Vesele, žalostne, obupane, srečne, zaljubljene, potrte ... So nekaj meni podarjenega, da bi lahko podarjala naprej. Čuvam jih za tisto najlepše in tisto najtežje. Za oboje. Čuvam jih za ljudi, odnose, stvari v katerih vem, da bo te solze nekdo obrisal brez, da bi za to prosila. Sprejemam in brišem jih takrat, ko mi jih nekdo kot nekaj dragocenega podari. In to lahko vem samo takrat, ko si dovolim oboje, točiti in brisati. Samo eno od tega dvojega ne prinese bistva.
In takrat, ko se bojim svojih solz, ropam drugega tega, da bi mi jih lahko obrisal. Pa ne mislim z dlanjo ali robčkom. Brišem jih s tem, ko jih sprejemam. In kdor jih sprejema, ta ljubi.
In prav tako ropam takrat, ko solz drugih ne sprejemam. Ropam sama sebe in tistega poleg mene. Ropam ga njihove lepote, ropam ga ljubezni.
 |
| http://www.igre123.com/angelica/slike/solza/33125 |
Sedaj vem zakaj nisem mogla spati. Čutila sem, da nekaj manjka. Sedaj sem hvaležna. Hvaležna Bogu za ta dar in veste, tudi On jih briše in toči. Zdi se mi, da kar oboje hkrati, ker takrat, ko mu jih podarjam, da bi jih obrisal, pa naj bodo vesele ali žalostne jih že briše, briše s solznimi očmi. Ker On pač daje, sprejema in ljubi. Vedno.
In ja, ta na videz nepomemben dogodek, je osmislil cel teden. Nisem ga načrtovala, nisem ga pričakovala, zanj ni bilo potrebno napisati scenarija ali tri ure sestankovati ... Nič. Samo dovoliti mu je bilo treba, da je. Dovolitu mu, da se zgodi tam, kjer se mora najprej.
Ja, hvala za solze smeha na "nonasti" generalki, za solze ob filmu, za solze ob težkem kosilu, za solze jeze, ki jim nism dovolila, da bi bile to, kar morajo biti, za solze ob prijateljevem sporočilu, za solze sreče ob možu in za solze hvaležnosti pred Njim, ki jih daje in me tega uči.
