Najin čudež

Zgodba zadnjih mesecev je zgodba življenja. Zgodba solz, smeha, zgodba strahu, ki pretresa in zgodba zaupanja. Je tudi zgodba prijateljstva in nemoči. Je zgodba nore ljubezni, ki je ni moč razumeti.

Govorili so mi, naj si privoščim dokler si lahko, naj grem na dopust in cenim mir,ki ga imam. Govorili so tudi, naj se naspim, ker prihaja kalvarija neprespanosti in neutolažljivih jokov. Opozarjali so me, da ne bo nikoli več tako kot je bilo. Da je konec mirnih dni in brezskrbnih korakov.

Sedaj sem tu. Srečna.

Rojstvo najine Anike je čudež.  Mogoče se komu zdi rojstvo nekaj samoumevnega, naravnega, normalnega ... No, meni ni. Veliko več je kot to. Da, veliko več. Mogoče mi je to jasno zato, ker vem kako je, ko ti povedo, da je tvojemu otroku pri devetih tednih prenehalo biti srce. In ne, ne trudite se s prepričevanjem, da je to le nek skupek celic, še manj koristno je deljenje nasvetov, da je za vse bolje, če je življenja konec sedaj kot pa da bi se rodil in imel kakšno "napako". Mogoče mi je jasno zato, ker je presneto malo manjkalo, da bi se zgodba ponovila ali pa mogoče zato, ker še takrat, ko sem jo držala v naročju nisem vedela, če nama bo namenjena skupna pot domov.
Da, življenje najine Anike je čudež. Malo, nebogljeno bitje, ki ga lahko ne bi nikoli videla. A sedaj je tu. In niti za trenutek si ne morem predstavljati, da bi ta zgodba imela drugačen razplet.

Življenje najine Anike je blagoslov. Velik blagoslov. Blagoslov za naju in ljudi, ki so del te poti. Je nekdo, ki naju uči najlepše molitve. Molitve, ki je nemo čudenje in veselje ob bližini nekoga, ki te ima rad. Tako preprosto se zdi ...

"Ali je lepo biti mama?" me je pred kratkim vprašalo neko dekle. Da, lepo je biti mama. Lepše kot sem si lahko kdaj predstavljala. Biti mama je nekaj najlepšega in najtežjega obenem in niti za trenutek ne bi želela, da je drugače. Ljubezen namreč zahteva. Nikoli ni preprosta, nikoli. Ljubezen zmore nemogoče stvari. Nore reči zmore. Ljubezen je rojstvo življenja. In vsako rojstvo je mala smrt. Smrt moje sebičnosti in egoizma, da lahko tam nastane prostor za nekaj več. In to mora boleti. Vsaj malo.

Danes, ko sem že preživela dva meseca in pol manj prespanih noči, ko sem že tolažila neutolažljiv jok, danes, ko sem se že morala odpovedati potovanju na konec sveta in nori zabavi in danes, ko bom verjetno spet pojedla  kosilo v svetlobno hitrem času, da, danes se bom znova zahvalila. Vem, rekli bodo, da to pravzaprav ni še nič in da najhuje šele prihaja. Jaz pa še vedno verjamem, da je kaj veliko hujšega, kot gledati nejvečjo umetnino Boga v svojem naročju.