Mislila sem,
da vem kako je vsak trenutek podarjen. Mislila sem tudi, da vem, kako še zdaleč
ni vse odvisno samo od mene. A sem se morala ponovno učiti. Učiti zato, da bi
znala in zmogla to živeti.
Z danes na
jutri sem obležala v postelji za več kot mesec dni. Ne bom tajila, da včasih
prav z veseljem popoldne ležem na kavč ali pa zjutraj kakšno uro podaljšam.
Toda biti samo doma, kar naenkrat izpustiti tisoč in eno stvar iz rok in le
ležati, čakati in upati na najboljše, to mi res ne gre. Krivično, nepošteno,
Bog mi vse samo jemlje. Ja, precej sem »prejamrala«. Pa ni bilo nič bolje, ne
zame in ne za ljudi okrog mene. In sem spet prišla do tistega »sprejmi«. Vsak
dan znova.
Sprejeti vse
strahove in dvome, sprejeti skrbno pomoč moža, sorodnikov in prijateljev,
sprejeti vse migrene in ure čakanja, da mine, sprejeti jemanje krvi, ki ga
resnično ne maram, pa vse neprespane noči in spodbudne besede. Predvsem pa
sprejeti lastno nemoč. In prositi. Narediti prostor za ljubezen.
Ljubezen Očeta, ljubezen moža, ljubezen prijateljev ...
Toliko lepih
stvari se je zgodilo za temi štirimi stenami v tem mesecu. Takšnih, ki bi jih
verjetno spregledala v norem tempu življenja. In današnji svet me želi večkrat
prepričati v nasprotno. Včasih mu celo verjamem, toda danes ne. Danes vem, da
človeka osreči le to, da sprejme poslanstvo, ki mu je zaupano, tudi tisto, za
štirimi stenami v postelji, s skuštrano glavo in pretegnjeno pižamo. In takrat
lahko svobodno zaplešeš po kuhinji, ko se iz pečice že vije vonj domačega kruha.
Ja, danes sem srečna in hvaležna.
