Včasih moraš v hrupu občutiti mučno tišino, da se zaveš, kako pomembno je spregovoriti.
Za menoj, za nama in za nami so dnevi, ki so posebni in mi ne dajo miru. Mogoče bo to za nekatere preveč osebno, za druge gradivo, da ne bodo govorili le o vremenu, tretjim se bo zdelo nesmiselno, a mogoče bo nekje nekoga četrtega nagovorilo in bo v kupu besed našel tisto eno.
Življenje je lepo. Od tega ne odstopam. Problem pa nastane, ko si to lepoto predstavljamo po svoje. Šola, prijatelji, fant, izleti, poroka, otroci... Tu pa tam kakšna težka stvar, a ne pretežka in svet gre naprej. Ko pa se moji samoumevni načrti srečnega življenja v trenutku zrušijo...takrat zadane. In zadelo je tudi mene. Minilo je šele nekaj tednov, ko sva z veseljem vsak dan znova sprejemala novico, da bova starša. Bilo mi je zelo samoumevno, da tako pač je, vse do trenutka, ko je bilo potrebno sprejeti novico, da je malo bitjece odšlo tja gor, od koder nama je bilo podarjeno.
Ni besed, ki bi lahko opisale tisto bolečino in niti ne vem, če bi to imelo smisel. Bolj kot to, se mi zdi pomembna izkušnja te bolečine v tem svetu. To, da je spontani splav tema, ki se ji največkrat prijetno izognemo, sem vedela, a nisem občutila. Sedaj mi je predobro jasno. Resnično se sprašujem kaj je v vsej stvari takega, da bi se tega morala sramovati? Zakaj to lahko vedo samo nekateri? Zakaj je potrebno hiteti naprej, namesto, da bi se za trenutek ustavili tukaj in zdaj? Zakaj je marsikomu težko govoriti o tem otroku? Zakaj se ga bojimo omeniti? Zakaj...
Prav zares sem se na trenutke izgubljala v kupu tisočih besed in skorajda že sama pozabila na bistvo. Bistvo, da je ta otrok bil in je še vedno, tam zgoraj. Bistvo, da v tem trenutku sedaj, ni pomemben ne drugi in ne tretji, ampak ta. In tu se je potrebno ustaviti, pa čeprav je to najtežje in najbolj boleče. Pomembno je pustiti, da zaboli. In nič ni narobe, če drugi vidijo, da boli, ker boli marsikoga, le da tega ne zna, ne zmore pokazati. Pomembno je pustiti bolečini biti, ker bo le tu, resnično samo tu, lahko dokazala, da je v njej tudi nekaj lepega.
Sprašujem se, kako bi bilo, če bi se ta otrok rodil. Predvidevam, da bi vedeli vsi in se tega veselili. V tem primeru bi si lažje dovolili, da ta otrok postane tudi del njih. Dovolili bi si, da v njih nekaj spremeni. A postati mora tudi sedaj. Najprej del naju, pa tudi del vseh, ki bi se ga veselili držati v naročju.
Storila bi vse, da bi lahko spremenila ta del moje, najine zgodbe, a sem obenem vesela. Vesela, ker sem prvič resnično dojela kaj pomeni, da ti je nekaj podarjeno. Nekaj za kar moraš biti hvaležen in ni te hvaležnosti nikoli preveč. Pomembno se je zavedati lastne nemoči in se raje osredotočiti na to, kako bomo sprejemali, vsak korak znova. Ustaviti se pri tem, da ni vse samoumevno, niti najmanjša stvar. In dovoliti si videti, da smo tudi mi sami velik dar, vsak s svojim poslanstvom, kot to malo bitjece, ki ga je v tem času izpolnilo preprosto s tem, ker je bilo.
