Majhna je ta najina garsonjera :). Čisto majcena, a tako velika. Polna ljubezni, upanja...polna nasmejanih trenutkov, pogledov in sanj, ki so večne. Prav tako se za njenimi zidovi skrivajo vprašanja, dvomi in včasih težke stvari. A jo obožujem, ker je najina...tako zelo najina... najin prvi skupni dom.
Spomnim se prvega dne, ko sem jo prišla pogledat (Matej jo je namreč izbral sam že prej, ker mene ni bilo in je bila to edina možnost :)). Bila sem razočarana. Tukaj naj bi živela? Kje bom kuhala, kam vse pospravila?
Sedaj se le nasmehnem. Iz dneva v dan spoznavam kako malo je treba. Kako malo potrebujemo za srečo, tisto pravo. Rodi se v srcu in raste...in, če jo naseliš v svoj dom, tam ostane. Včasih se skrije, včasih potrebuje prav poseben trud in vztrajnost, vendar je. In tu ne štejejo kvadratni metri, ne velikost kuhinje ali udoben naslanjač. Štejeva jaz in ti. Šteje tisto, kar vsak dan prinašava pred drugega.
Jaz zate.
Ti zame.
In midva pred Njega.
Foto: Just married
