Najprej sem bila malce v dvomih, ker sem se bala, da bova prehitro začela samo nekaj govoriti in se opravičevati, vse skupaj pa pač ne bo imelo velikega smisla. A sem se zmotila. In prav tako sem se zmotila, ko sem mislila, da bo po enem tednu lažje izreči in prosti odpuščanja, kot v tistem prvem, ko mi je bilo res težko.
Beseda oprosti se mi je vedno zdela težka. Veliko zahteva, včasih se mi zdi, da celo preveč.
Vsak večer zahteva, da postanem najbolj to, kar sem - človek, ki dela tudi napake. In prav tako zahteva, da drugega sprejmem takega kot je - kot človeka, ki dela tudi napake. Ne glede na to, kaj vse se zgodi v enem dnevu je to eden tisti trenutkov, ko sva najbolj eno. Je trenutek, ko se najbolj zavedava svoje nepopolnosti, vseh tistih tudi malih stvari, ki so odstopale od ljubezni. Je trenutek, ko sva najbolj ranljiva, najbolj razgaljena. V tem trenutku ni prostora za lastne želje. Tu ni noben v prednosti ali boljšem položaju. Tu sva, vsak zase in obene skupaj v zavedanju, da tega, kar je bilo ne bova spremenila, lahko pa narediva vse, da bi bil jutrišnji dan boljši.
Je trenutek, ko se včasih zgrozim nad dejstvom, da že petič v enem tednu prosim odpuščanja za isto stvar in obenem spoznavam, da mogoče tisti mali spodrsljaji, ki so prej preprosti šli nekako mimo, le niso tako mali in nesmiselni. In, ko gledam nazaj opažam, da sem jih velikokrat spregledala, ker so mi bili že preveč domači. Je trenutek, ko si pomagava, ko poslušava, trenutek, ko preprosto čakava na besedo ali dve, ki sta pretežki, da bi jih preprosto povedal.
Bistveno pa je, da je to trenutek, ko odpuščava. In ker odpuščava lahko ljubiva in si dovoliva biti ljubljena, kar je včasih še težje. Je trenutek hvaležnosti, da sem lahko pred nekom to, kar sem. Je trenutek ljubezni v eni njenih najlepših oblik.
Ni komentarjev:
Objavite komentar