ponedeljek, 19. december 2016

Naša sveta družina

Da, mi smo sveta družina.

In ne, ne proglašam nas za svetnike. Še manj za ljudi z nadnaravnimi sposobnostmi ali za družino z domačim dnevnikom izredno plemenitih dejanj, ki bi lahko postal svetovno znan priročnik o uspehu. Žal, to nismo mi.
Mi smo navadna družina. V resnici mi je bolj všeč, če rečem, da smo posebna, ker je taka pravzaprav vsaka družina. Naša družina šteje štiri člane in še neznano število tistih, ki so (upam), ne samo v najinem načrtu. Trije se trudimo, da nam bi bilo lepo na tem zemeljskem življenju, četrti pa skrbi za nas od zgoraj. V to ne dvomim.

Rada se ozrem nazaj, sploh ob koncu leta. Ne zato, da bi objokovala seznam neuresničenih želja ali ciljev, ampak iz enega čisto drugega razloga.
Ko se tako oziram na minulo leto, najprej utihnem. Saj poznate občutek, ko pred neko veliko, lepo in velikokrat tudi težko in bolečo stvarjo, dogodkom ali najbolje, kar pred življenjem, človek utihne. Vse, kar bi rekel, bi uničilo to, kar nam je in nam je bilo dano.

Veste, težko leto je bilo to. In bilo je eno lepših. Če pričnem z lanskim adventom, lahko rečem, da smo začeli v "stilu". S pričakovanjem in velikim zaupanjem, da nad nami bdi nekdo, ki ima načrt, nekdo, ki ima odgovor in razlog za vse neprespane noči, molitve in krike prošenj, ki so prihajali iz najinih src in src ljudi, ki so nama blizu. Šli smo naprej. V zahvali, da je tisto najbolj kritično za nami in z velikim spoštovanjem ter zaupanjem.
Okrog petega meseca nosečnosti sva izvedela, da imava dva meseca časa, da se izseliva iz stanovanja. Ničkolikokrat sem v tisti šali na skrajni meji obupa rekla, da nama manjka samo še osel in bova kot Jožef in Marija na poti do Betlehema. Preiskala sva vse kar se je preiskati dalo, prijatelji in sorodniki so iskali z nama in le nekaj dni, preden bi se morala izseliti, pa še vedno nisva vedela kam, so nama streho nad glavo ponudili popolni neznanci. V petek sva prosila, v ponedeljek smo že pripravljali stanovanje. Danes so to za najino družino ljudje z velikim tiskanim L-jem na začetku. Ne srečamo se velikokrat, a vedno ko se, mi je ob njih toplo.

Tako je naša družina imela prostor, kjer je zares lahko postala družina. V preprostem malem stanovanju, v vsej sveti tihoti (in včasih v svetem kriku) in občudovanju. Ja, rodila se nama je Anika. O tem sem že pisala in stvari ne bi rada podvajala, toda, še enkrt moram reči, njeno rojstvo je čudež in to, da je danes v najinem naročju je čudež. Včasih si želim, da bi bila tudi moja, najina, naša zgodba ena izmed tistih "romantičnih" porodnih in poporodnih zgodb, kjer gre vse brez zapletov in stvari preprosto stečejo. Taka, kjer z lahkoto v nekaj urah rodiš, taka, kjer lahko do onemoglosti poljubljaš svoje dete, ga gledš kako zaspi na tvojih prsih, taka, da že po enem tednu nase oblačiš svoje stare hlače in čez dva meseca po plaži hodiš s ploščatim in nestrijastim trebuhom ...  Toda naša ...naša zgodba ni taka. A je vseeno lepa.
Po dobrih treh mesecih življenja v troje, je prišel ponovno čas selitve. Ja, najin otrok se je v svojih petih mesecev življenja preselil večkrat, kot se preseli povprečen slovenec v vsem svojem življenju. Seveda kljub začetni navdušenosti tudi tokrat ni šlo brez zapletov in smo, namesto v svojem novem stanovanju, še vedno kot nomadsko ljudstvo, potujoč med enimi in drugimi starši. Ponovno z velikim zaupanjem in hvaležnostjo, da se bo prvi sveti večer zgodil tam, kjer se mora.

Poleg te zgodbe, no, res majhnega delčka te zgodbe, nosi še vsak svojo, osebno zgodbo, ki je hkrati naša. In tudi moja osebna zgodba tega leta je težka zgodba. Njeno pravo vrednost sem spoznala nedolgo tega. Nekje sredi svoje nepopolnosti, grešnosti in ranjenosti. Tam kjer, saj veste, obmolkneš. Tam, kjer zaradi težkih in grdih stvari nastane prostor. Svet prostor. Tam, kjer odpreš vrata ljubezni. In verjemite mi, to narediti je včasih presneto težko. A tako zelo nujno. Tako človek postaja svet. Ne zaradi svojih zaslug in dosežkov, ampak zaradi nekoga, ki potiho stopa v ta prostor. 
Tu se rojeva in raste naša družina. V najbolj razmetanem stanovanju, ki mu brez pretiravanja trenutno lahko rečem štala. V grdih in umazanih srcih, ki zmorejo odpuščanja in ljubezni. In tako postanejo lepa. Postanejo Betlehem. Kraj rojstva in prebivališče Boga. In tam, kjer prebiva on, tam je svet prostor. Blagoslovljen prostor. In tako smo mi sveta družina. Zaradi tihih posegov Boga v naša življenja, v našo pot in naše odnose. Poglejte v svoja življena in videli boste, da so sveta. Ne popolna, ampak sveta.